Kot avtor besedila si vedno zastavim naslov, ki mi je blizu in bi koristil bralcu. Če je moj prispevek hkrati tudi izkušnja, je zadovoljstvo sigurno tisto, ko človeku nekaj ponudiš, svetuješ, mu daš celo upanje. Ko človek zboli in mu zdravnik pove diagnozo, o kateri prej ni vedel nič, se posvetuje sprva z zdravnikom, specialistom, nato poišče literaturo. Iz lastne izkušnje vam lahko povem, da sem pred sedemnajstimi leti posegla po literaturi, ko sem prišla domov iz drugega pregleda v posvetovalnici za nosečnice.
Krvni test je namreč kazal bolezen, ki je zelo nevarna v prvih treh mesecih nosečnosti. Okuži se le plod. Spoznanje, da nisem zbolela jaz, temveč plod, je najhujše kar lahko neka bodoča mamica doživi. Ker so prazniki preprečili, da je bilo obdobje naslednjega obiska pri zdravniku daljše od treh mesecev, sem bila prepuščena sama sebi. Diagnoza je bila potrjena. Zdravnik mi je povedal, da so ta krvni test začeli gledati šele leto pred mojo zanositvijo. Devet let pred zanositvijo sploh nihče ni pomislil nanj. Radovednost in hkrati nestrpnost sta bili prisotni ob vrnitvi od zdravnika. Posegla sem po vsej literaturi. Sprva sem mislila, da literature ne bo toliko, če gre za novo odkrito bolezen: »Toksoplazmoza gondi«. Našla sem dovolj literature in člankov za branje. Delala sem si zapiske s katerimi sem si razširila obzorje.
Najpomembnejša ugotovitev na vso prebrano literaturo in posvete v nastali situaciji, v kateri ne moreš spremeniti nič, je spremeniti sebe. Po nekaj neprespanih noči, sem se odločila, da se podam v študij. Obiskovala sem predavanja in študirala. Manj kot mesec dni pred rokom mi je uspelo, da sem v popoldnevu opravila vse ustne in pisne teste ter naredila prekvalifikacijo. Vem, da mi je branje literature in študijskega gradiva pomagalo, da sem našla rešitev zase, da sem lahko mirno sprejemala dogajanje in vse informacije o bolezni. Prišel je dan rojstva. Bilo je deset dni prezgodaj, cvetna nedelja, ko so poleg moža, ki me je spremljal pri porodu, prišli tudi moja ginekologinja in še številni zdravniki. Bila sem filmska zvezda, ki je rodila črnolasega dečka. Vse je bilo v redu z dojenčkom, razen slepote še ni bilo možno prepoznati. Tri tedne staremu so zdravniki na očesni klinik potrdili, da vidi svet. To je bil najlepši trenutek, ki ga starši lahko doživimo. In ga literatura za bralca le redko omenja, ker navaja izključno le bolezenska stanja in posledice.
Prejela sem več nagrad z branjem literature: seznanila sem se z nastalo situacijo; spremenila pogled na situacijo; spremenila sebe v nastali situaciji; uspešno dokončala študij. Prejela sem medaljo z branjem literature: rodila sem zdravega otroka; rodila sem otroka, ki je vidi svet. Skozi njegovo otroštvo nisem nikoli prišla od zdravnika, da ne bi posegla še v literaturo in prebrala o težavah, ki so ga pretile. Sedaj imam na voljo svetovni splet. Moje mnenje je, da večkrat podaste v branje člankov, poiščete želene informacije in razširite pogled nanje. Uspeh, če je ta trenutek nedosegljiv, se vam bo z trudom obrestoval. Zaupajte vase, in ne pozabite kaj ste danes prebrali, kajti branje članka že šteje.
