Že kot majhen fantič sem pred sabo videl samo in nič drugega kot žogo. Nobene košarkarske tekme nisem zgrešil in pri rosnih 10-ih letih sem dobil za rojstni dan obroč in mrežico. Dan za dnem sem metal na koš in z veliko volje, želje in truda sem metal vedno bolje. Zaradi ogromne volje do metanja na koš le-ta ni zdržal in zaradi tega sem polomil vsaj dva obroča in zamenjal vsaj dve strgani mrežici. Ta moja strast do tega športa se v zadnjem času še bolj stopnjuje, za kar pa je zaslužen naš mentor in trener Slobodan Banjac.
Prav on je kriv, da je košarka v meni dobila večjo vrednost in nekako zaživela. Ker so za ta šport potrebni posebni športni vozički, nam je s pomočjo svojih soigralcev priskrbel tudi te. Seveda bi si vsi želeli še več vozičkov, ker je v zavodu v katerem sem bival in treniral košarko interes za ta šport zelo velik. Njegova zasluga je tudi, da smo se jaz in takratna ekipa lahko občasno priključili treningom izkušenih igralcev v Dragomlju. Dejstvo, da nam je dana možnost treningov z vrhunskimi igralci, ki so hkrati člani slovenske reprezentance nam pomeni zelo veliko, zato smo hvaležni tudi vsem njim.
To, da nam je bila dana priložnost na tak način, sem izkoristil kolikor se je le dalo in s tem naredil velik korak za svoj in ekipni razvoj v samem tem športu. Veliko ljudi me sprašuje, kaj mi košarka danes pomeni. Pomeni mi veliko, saj preko nje razvijam samega sebe in prav tako tudi svoje psihofizične sposobnosti. To je zelo aktiven šport, ki ne dopušča mirovanja, kar pomeni, da je igralec v neprestanem gibanju in psihični pripravljenosti na samem igrišču. Igralec mora imeti tudi zelo dober pregled nad samo igro in prav tako mora obvladovati svoj voziček. Če vse to imaš, si na pravi poti, da postaneš vrhunski igralec košarke, kar Slobodan zagotovo je.
Že od otroštva sem sanjal o tem, da bi spoznal kakšno veliko ime slovenske in tuje košarke. Te sanje so se mi uresničile, ko se je nekega dne Goran Dragič odločil, da bo s prodajo svojih koledarjev pridobljen denar doniral prav našemu zavodu, za nakup novih vozičkov za košarko. Temu dogodku v čast smo organizirali prireditev, na kateri sem spoznal Gorana Dragiča in njemu in vsem ljudem, ki so pripomogli za moj razvoj v tem športu in na splošno v življenju v znak zahvale napisal spis, katerega sem na prireditvi tudi prebral. To je razlog zakaj košarka. Kot veste sem vsestranski športnik, šport je nekaj kar me bo spremljalo vse življenje. Velikokrat sem se že prepričal, da šport združuje ljudi ter jim omogoča, da v naglici življenja najdejo nekaj, kar jih osrečuje. Moj napotek vam je sledeč : Če je kdo od vas kdaj v dvomih, kako in kaj naprej, naj se začne ukvarjati s športom, saj le tako bo njegovo življenje bolj polno in lepše. Na koncu bi se rad iz srca zahvalil Slobodanu za njegovo dobro voljo za njegov dragocen čas in doprinos k sami košarki v samem zavodu v katerem sem bival prelepih, razburljivih 14 let in prav tako za razvoj same košarke v meni samem. Trenutno sem v svojem življenju zaplaval v popolnoma druge vode; sicer prav tako športne, a vseeno daleč od tega, da bi pozabil na košarko. A življenje riše svoje risbe in če bom imel zagotovo še kdaj možnost zaigrati oziroma trenirati, se bom seveda z največjim veseljem odzval. Žal mi življenje tega ne dopušča in me pelje svojo pot, kar pa ne pomeni, da je košarka šla v pozabo, a vendar je trenutno nekje v ozadju in verjamem, da še nisem rekel zadnje besede in takoj, ko se bo ponudila možnost in, ko bo življenje dopuščalo v vseh pogledih se vrnem in pokažem vse, kar znam in zmorem in kot pravijo »pustim sebe in svoje srce na terenu« in dam svoj maksimum za ekipo in se pokažem v svojem sijaju in zasijem kot zvezde na nebu v svojem sijaju.
