Slovenijo je v teh dneh pretresla fotografija poškodovanega mucka, ki na prvi pogled kaže na spolno zlorabo, v predelu anusa je namreč imel tako hude poškodbe, da so ga morali veterinarji uspavati. Mucka so našli v Podkraju v Hrastniku. Obdukcija bo po novem letu povedala, ali je šlo za dejansko spolno zlorabo. Po vseh spletnih medijih se je vseeno razvnela burna debata, ljudje so ogorčeni, jezni in žalostni in marsikomu se je utrnila solza za tem ubogim črno-belim mucom. Aktiviste na področju zaščite živali pa je zabolelo še dejstvo, da so možnosti, da se najde storilca, nične. Da se mučenja in zlorabe živali dogajajo vsakodnevno. Da se nam dogajajo pred očmi, pa je večinska družba na njih imuna, gluha, slepa, hitro pozabi, raje se obrne stran (se nas ne tiče ali pa: bo že kdo drug kaj ukrepal).
V Sloveniji imamo lepo napisano in dokaj urejeno zakonodajo na področju zaščite živali. Jasno je napisano, da ne sme nihče brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenje, bolezni ali smrti, napisani so tudi minimalni pogoji za njihovo bivanje in prevoz. Tu bi morali zgodbo o zaščiti živali končati. Pa vendar se tukaj šele dobro začne.
Odpira se veliko vprašanj: Zakaj naš sistem zaščite živali ne deluje kot bi moral, zakaj so slovenska zavetišča pravzaprav slovenska morišča, zakaj je zakonodaja na strani mučiteljev in ne na strani zlorabljenih živali? In zakaj ne moremo zaščititi živali? Zakonodaja je, društva za zaščito živali obstajajo, prostovoljci se trudijo, inšpektorji hodijo po terenu, osveščanje je na vsakem koraku, pa vseeno stvari ne funkcionirajo.
V našem društvu za zaščito živali Animal Angels prejemamo večinoma enake prijave zanemarjanja in mučenja živali, ki se tičejo predvsem psov in mačk (prekratke verige, nezaščitenost pred soncem, dežjem, nimajo vode, so bolni, polni bolh in klopov…). Kljub utemeljenim prijavam, kršitelje ne doleti nič drugega kot prijazen opomin naših veterinarskih inšpektorjev, če ima žival ”srečo”, da jo je njen skrbnik res ”mučil”, pa pride tudi do odvzema živali. Po odvzemu pa živali pristanejo v zavetiščih, kjer naj bi bile končno na varnem. Pa so res na varnem?
Pravilnik o zavetiščih za zapuščene živali namreč v Sloveniji dovoljuje evtanazijo živali po 30 dneh bivanja v zavetišču, če ta ne dobi posvojitelja. Poročilo za leto 2015, ki ga je pripravil spletni portal Pes moj prijatelj pokaže, da je bilo usmrtitev veliko: 141 psov in 780 mačkov.
Usmrtitve/evtanazije v slovenskih zavetiščih so tabu teme. O njih se ne sme govoriti na glas: direktorji zavetišč te takoj tožijo zaradi klevetanja. Tisti, ki raje kupijo žival, ne želijo poslušati o zapuščenih živalih. Eni ne verjamejo, da se to dogaja pri nas. Ostalim pa je malo mar. Številke pa govorijo za sebe, svojo resnico. Prečudovitih 921 živali, ki so v letu 2015 končale svojo pot prav tam, kjer naj bi se jih najbolj zaščitilo – v zavetišču.
V letu 2016 je svojo pot v zavetišču Meli v Trebnjem končal tudi kuža, za katerega smo poleti v društvu prejeli prijavo, da je v največji vročini postavljen na sonce brez sveže vode. Ker kljub pogovoru s skrbnikom, naj kužka prestavi v senco, le ta tega ni želel narediti, smo prijavo podali naprej na UVHHVR. Razplet na koncu je bil tak, da je kuža pristal v zavetišču. Ker kuža ni dobil posvojitelja, so ga usmrtili.
Kuža je na naši vesti. Na moji vesti. Želela sem pomagati, a sem psa poslala v smrt. Zakaj zaščita živali v Sloveniji ne deluje se sprašujem tudi jaz.
