V domovini ni bilo delovnih mest, bila sta brez službe, brez prihodnosti, zato sta se odločila poiskati srečo v tujini. Takrat je bila dežela sanj in prihodnosti Amerika in odločila sta se, da se skupaj odpravita tja, kjer bosta morda živela bolje. Doma jima niso mogli dati drugega za popotnico kot božji blagoslov. Prišel je dan, ko sta se morala posloviti od domače zemlje in oditi v svet za svoj boljši jutri. Ko sta prispela v to tujo, obljubljeno deželo, nista vedela jezika. Začetek je bil zelo težak in mnogokrat sta zaspala s solznimi očmi in molitvijo na ustih. V sanjah sta se vračala domov, videla vsak svoje domače, kako jima mahajo ob odhodu. Sanjala sta o domači zemlji. Poiskala sta si službe, take kot so jih tujci lahko dobili in garala. Zvečer sta se vračala v svojo sobico in upala, da bosta lahko vsaj v sanjah spet obiskala vsak svoj domači prag in da bosta v sanjah videla obraz svoje matere. Glas in domače vasi je prihajal redno preko pisem, iz katerih se je dalo razbrati, da doma živijo v revščini.
Zato sta vsak privarčevan dolar, ki sta si ga mnogokrat odtrgala od svojih ust, poslala v domovino domačim. Kmalu je on, ki je hotel za svojo ženo boljše življenje, dobil boljšo službo in sedaj sta lahko varčevala tudi zase. Po petnajstih leti garanja sta se prvič vselila v svojo hiško, ki sta si jo s trdim delom v tujini prigarala. Ko sta stopila čez prag svojega novega doma, sta se ustavila in zmolila molitev, ki sta jo doma materi vsak večer molili zanju. Na zid sta obesila sliko Njega, h kateremu sta se obračala v molitvi. Življenje se je nadaljevalo. Garala sta naprej, vendar sta se zdaj vsak večer utrujena vračala v svoj dom, kjer sta mirno zaspala. Sanje so jima le še malokdaj pokazale materin obraz in prag domače hiše. Zdelo se je kot da spomini bledijo, kot da sta srci našli drugi dom.
Kmalu se jima je rodila prva hčerka, ki je dobila ime po očetovi materi. Le-ta je v bojevala svoj zadnji boj z upanjem, da še enkrat objame svojega sina. Vendar materi ni mogel izpolniti poslednje želje. Dom je bil namreč predaleč, vozovnice pa predrage. Kajti denarja je bilo dovolj samo za življenje. Ko je prišlo pismo, da so se mati poslovili od tega sveta je odšel k Njemu v Božji hram in molil za svojo mater ter ga prosil za njeno dušo, da bi počivala v miru. Vsa ta leta ga je v srcu žrlo, da ni mogel še poslednjič objeti matere. Zato je poslej vsak cent, ki ga je lahko dal na stran, varčeval za pot, da še enkrat obišče domovino, kjer se je rodil in kjer počiva njegova mati. Kmalu se je družini pridružil še sin, ki je dobil očetovo ime.
Otroci so odraščali, onadva z ženo pa sta se starala in približevala se je njuna zlata poroka, ki si jo je želel praznovati doma. Želel je namreč, da z ženo stojita pred oltarjem v domači cerkvi. V srcu je vedel, da si tega želi tudi žena, čeprav svoje želje ni izrekla na glas. Ko se je približeval mesec njunega praznika, so z družino sedli k mizi. Sin in hči sta materi podarila vozovnici za domovino. Bila je ganjena in ni mogla nehati jokati. Minilo je namreč mnogo let odkar sta stopila na tujo zemljo in zapustila domači kraj, svojo domovino. Ponoči so se v sanjah spet prikazali obrazi domačih, ki mahajo v slovo in stare hiše, kjer sta preživela del svojega življenja. Bližal se je trenutek njunega odhoda in sanje so se vsak večer vračale in postajale vsako noč bolj resnične. Dan po katerem sta hrepenela vse življenje v tujini, je končno prišel in odpravila sta se na pot, ki naj bi bila lažja kot prvič, a vendar v njunih srcih težka in prepojena z mnogimi občutki. Bilo jima je težko, saj ni bilo ljubljenih staršev, ki bi ju pričakali. Kljub temu bosta videla brate in sestre ter obiskala grobove in se vsaj simbolično poslovila od svojih domačih, ki so zapustili ta svet in odšli v deželo brez bolečin, brez pomanjkanja. Zaspati pod domačo streho je bilo zanju kot za nekoga živeti v gradu. Ko sta objela svoje brate in sestre, so bila vsa leta tujine izbrisana in spet sta se počutila kot da sta stara dvajset let. Obiskala sta tudi pokojne starše in tam izlila svoje solze, ki so se toliko let nabirale v njunih srcih.
Na nedeljsko jutro sta z vsemi ljubljenimi sorodniki odšla v cerkev k Njemu in si po petdesetih letih poklonila svoji srci v domači cerkvi pred Njim, ki jima je v tujini vedno stal ob strani in ki jima je bil v tolažbo v najbolj temačnih nočeh. To je bila nedelja, ki ne bo nikoli izbrisana iz njunega srca, nedelja, ki bo z njima takrat, ko se bosta poslovila tudi sama in se pridružila tistim, ki so ju že zapustili in ju čakajo tam, kjer vsak najde svoj poslednji dom, v katerem se ne počutiš tujec, kot sta se onadva v daljni deželi. Nujna zgodba je končana, vprašamo se lahko le kakšno življenje bi imela, če bi takrat ostala doma, če ne bi zapustila domovine. Bi bilo zanju bolje? Bi bilo bolje živeti še v večji revščini in sanjati o obljubljeni deželi ali je bilo bolje oditi in sanjati o domači zemlji? Bi bilo bolje ostati in gledati zaskrbljen materin obraz, ko ne bi bilo kruha in mesa na mizi ali oditi in pošiljati denar v upanju, da mati ne živijo v pomanjkanju? Le malokrat v življenju lahko rečemo, da smo se brez dvoma odločili prav. Vedno namreč ostaja vprašanje, kako bi se zgodba obrnila, če bi naredil drugače? Morda bi uspel tudi doma, saj so tisti, ki so ostali tudi živeli in preživeli. Vedno bo ostalo vprašanje. Vedno lahko premlevamo, kako bi bilo. Sedaj že tudi onadva počivata v miru, saj so ju otroci dali prepeljati in zakopati v domači zemlji. Zdelo se jim je namreč, da lahko v miru počivata samo tam, kjer se je njuna življenjska pot začela.
