V novicah vsak dan slišimo o epidemijah otroških nalezljivih bolezni in o smrtih, ki naj bi bile posledice zavračanja cepiv in cepljenja. In to prav v času, ko starši ugovarjajo obveznemu cepljenju, nekateri strokovnjaki pa izražajo zaskrbljenost za zdravje cepljenih otrok.
Nedvomne dokaze o neučinkovitosti cepljenja prinaša zdravnica, ki je zadnje desetletje vse svoje moči namenila študijam o cepivih.
Kdo je zdravnica, ki dokazuje neučinkovitost cepljenja?
Dr. Suzanne Humphries je zdravnica interne medicine in nefrolog, zdravnik za ledvice kot sama pove razumljivo. Podobno razumljivo pa zna predstaviti tudi strokovne dokumente, iz katerih lahko razberemo dejansko neučinkovitost cepljenja. Dr. Humphries o sebi trdi, da ni strokovnjak, ampak “podučena zdravnica”. Brez zadrege prizna, da je bila včasih zagovornica cepljenja in da je spodbujala zdravniške kolege k cepljenju, staršem in pacientom pa vzbujala krivdo, da bi sprejeli cepljenje. V raziskovanje se je poglobila, ker je vse več njenih pacientov zbolelo nemudoma po večkratnem cepljenju. Pogosto se je to odvijalo v prvih štiriindvajsetih urah po cepljenju in brez drugih določljivih razlogov. Pravi, da je pri raziskovanju tega pojava naletela na močan odpor zdravniških kolegov, ki niso imeli dostopa do absolutno nobenih informacij o cepivih, niso poznali njihovih sestavin, niso vedeli za zgodovino cepljenj in ne za medicinsko literaturo.
Takrat se je zanjo vse spremenilo, saj ji je to področje postalo najpomembnejše. Zapustila je visoko donosno zdravniško prakso in zastavila svoje dobro ime. Zadnjih osem let je posvetila proučevanju zgodovine cepljenj, imunologiji, pa tudi proučevanju sestavin otroških cepiv in njihovih učinkov na organizem, kolikor je to dosegljivo v medicinski literaturi in praksi.
Ne boji se povedati, da je danes njena javna podoba iznakažena, kar se najbolj vidi na svetovnem spletu. Toda to je zanjo nepomembno, saj ima utemeljitve, kakršnih njeni nasprotniki nimajo.
Dejstva o neučinkovitosti cepljenja so izpričana
Dr. Humphries je rezultate svojega proučevanja o cepljenju in cepivih izdala v knjigi z naslovom “Dissolving Illusions: Disease, Vaccines, and the Forgotten History” leta 2013. V knjigi se sklicuje na skoraj osemsto referenc zdravstvenih raziskav, med katerimi je večina dvojno preverjenih ali “peer reviewed”. Odslej razbija mite, ki jim je nekoč tudi sama verjela, dokler ni prišla do spoznanj, ki jih navaja v nadaljevanju. Svoja spoznanja je predstavila tudi v številnih videih na kanalu YouTube.
Lažni občutek varnosti in nepodučenost zdravnikov
Dr. Humphries opozarja, da v družbi vlada lažni občutek varnosti zgolj zaradi zagotovil, da naj bi visoka precepljenost (delež cepljenih) nudila kolektivno imunost. Temu botruje potvarjanje dejstev v javnosti in poenostavljeno prepričanje zdravnikov, ki temelji na pomanjkanju informacij. Slednjih ne obtožuje kot posameznike, ampak je po njenem mnenju to sistemski problem, saj zdravnikov nihče ne poduči o cepivih, ki so jim dodeljena. Zapisi trdijo, da so cepiva varna, učinkovita in da rešujejo življenja. Temu lahko zgolj slepo verjamemo ali pa skupaj sedemo in proučimo podatke o tem. Vendar to zahteva daljše obdobje, zato tega ne vidimo prav pogosto, pravi zdravnica.
Zgrešene interpretacije ali zavajanje?
Zagovorniki cepljenja v Kaliforniji vztrajno trdijo, da bi se otresli ošpic s porastom stopnje deleža cepljenih na vsaj 95% ali celo 99% populacije. Dr. Humphries temu ugovarja z zagotovilom, da ne bi pomagala niti popolna 100% precepljenost. To pa zaradi tega, ker cepivo ne uspe bolezni niti odpraviti niti omejiti podvrženosti.
Zdravnica dokazuje neučinkovitost cepljenja prav na primeru izbruha ošpic v Kaliforniji, ki ga radi izpostavljajo zagovorniki cepljenja. V omenjenih primerih bolezni je bilo 11% otrok mlajših od enega leta starosti, 56% pa starejših od dvajset let, torej izven dobe za cepljenje, ki je določena na podmeni največje ogroženosti. Ta podatek zbuja tudi pomisleke, če ni cepljenje sploh usmerjeno v napačno starostno skupino. Iz dostopne raziskave protitelesc pri odraslih je namreč razvidno, da izmed vsega v otroštvu cepljenega prebivalstva že po dvajsetem letu starosti kar 33% nima več učinkovitih protitelesc. In zaradi tega lahko prej ali slej pričakujemo obvezno ponovno cepljenje proti ošpicam med odraslimi po petdesetem letu starosti, je povzela dr. Huphries.
Oporeka tudi trditvam, da je do izbruha ošpic v Kaliforniji prišlo zaradi necepljenosti. Kajti po uradnih podatkih kalifornijskega Urada za javno zdravje je bilo izmed 110 obolelih samo 49 oseb necepljenih, večina pa je bila torej cepljenih. Med necepljenimi je bilo le 18 otrok v starosti, primerni za cepljenje, kar 12 pa jih je bilo premladih za cepljenje, zato ni pošteno, da bi jih šteli med “necepljene”. Devet od obolelih otrok pa je bilo v času cepljenja bolnih, kar je lahko kritično. Izpričan je bil tudi primer bolezni iz seva cepiva samega, toda ta primer so medtem umaknili iz poročil o bolezni. Podobno se je dogajalo tudi drugod po svetu, da so primere okužb s sevom iz cepiv odstranili iz statistik. In to so podatki, ki jih želi podati zdravnikom, da bi dobili širšo predstavo o problemu.
Prve odgovore daje zgodovina cepljenja in cepiv
Za razumevanje problema moramo pogledati globlje v zgodovino, razloži dr. Humpries. Preden je prvo cepivo prišlo na trg, je bila večina obolelih otrok v starostni skupini med tretjim in petnajstim letom. Otroci, ki so pred uvedbo cepiva ošpice preboleli, so dosegli imunost za vse življenje, kljub temu, da je virus krožil vsepovsod v družbi. Najbolj ranljivi otroci, mlajši od dveh let, pa so bili zaščiteni s strani njihovih mater, ki so bile naravno odporne pred ošpicami – kar je v zdravstvenih študijah tistega časa dodobra izpričano. In ta naravna imunost je nudila daljšo in močnejšo zaščito tem ranljivim otrokom. Šele z uvedbo cepljenja ti otroci niso bili več zaščiteni, saj so cepljene matere otrokom nudile zelo omejeno imunost, ki je trajala največ do tri mesece po rojstvu in to kljub dojenju, saj ta imunost preide iz cepljenih mater na otroka preko popkovine. Torej je bila nezaščitenost malčkov proti ošpicam pravzaprav rezultat cepljenja mater v nosečnosti. In tudi starejši otroci, ki bi nekdaj postali naravno odporni za vse življenje kljub kroženju virusa v družbi, so s cepljenjem ostali brez te odpornosti. Odstotek bolj ogroženih mladih in odraslih se dejansko veča z rastjo deleža cepljenih!
Neučinkovitost cepiva izpričana že dvajset let
Že po raziskavi iz leta 1998 je razvidno, da je med dvakrat cepljenimi srednješolci ob epidemiji ošpic izkazalo nezadosten imunski odziv med 22-33% dijakov. Pravzaprav se je pri njih pojavila sekundarna imunost, kar pomeni, da se je virus razmnoževal v njihovem organizmu in so bili potencialni prenašalci. Podobno je dokumentirano tudi na primeru iz Rusije, da med epidemijo hospitalizirani polno cepljeni pacienti niso imeli zadostne količine protitelesc. Sodeč po drugi študiji približno tretjina dvakrat cepljenih odraslih po petindvajsetem letu nima več dovolj protitelesc. Po uradnih podatkih medicinske literature iz Kitajske pa so se prav med cepljenim prebivalstvom pojavile mutacije sevov, kar pravzaprav ni tako nenavadno, saj poznamo primere mutacij mikroorganizmov tudi na podlagi razširjene uporabe antibiotikov.
Ti kazalci sporočajo, da sedanje cepivo kljub visoki precepljenosti ne vzpostavlja kolektivne imunosti. Dr. Hupries pove, da pravzaprav ne trdi nekaj novega, ampak je na neučinkovitost cepiv in naknadne zdravstvene zaplete opozarjal že dr. Gregory Polland iz skupine za raziskovanje cepiv na priznani Mayo kliniki.
Tudi cepljenje proti oslovskem kašlju neučinkovito
Na primeru oslovskega kašlja obstajajo številna poročila staršev po vsem svetu, katerih že predhodno cepljeni otroci so imeli simptome kašlja, vendar se zdravniki niso zmenili za to in so jih celo zdravili z drugimi zdravili, kakršna ne le da ne pomagajo, ampak lahko resno škodijo. Šele po vztrajanju staršev so otroke testirali in izkazalo se je, da so kljub cepljenosti zares oboleli za bakterijo oslovskega kašlja. Da ne bi mislili, da je to samo ameriški problem, je dobro vedeti, da kratkotrajnost zaščite s cepljenjem priznava tudi slovenski Nacionalni inštitut za javno zdravje na svoji spletni strani (http://www.nijz.si/sl/oslovski-kaselj).
Posebej zaskrbljujoče so ugotovitve, da danes uporabljeno cepivo morda za nekaj časa zaščiti cepljenega posameznika, vendar ta ostane še naprej prenašalec, pozneje pa zapade bolezni v še hujši obliki. Zaradi tega naj bi bilo potrebno vnovično cepljenje vedno znova. Med kazalci o vzroku tega problema je dognanje, da cepivo proti oslovskemu kašlju sproži imunost v krvni sliki, običajna narava imunost pa se vzpostavi v pljučih.
Delni odgovor na ta problem je prineslo testiranje na šimpanzih. Pri predhodno cepljenih primerkih z nastalo odpornostjo v krvi je bila po ponovni izpostavljenosti bakteriji oslovskega kašlja kljub temu, da niso kašljali, zabeležena pristnosti visokega deleža bakterije v pljučih. Na drugi strani pa primerki, ki niso bili predhodno cepljeni, po preboleni bolezni in ponovni izpostavljenosti bakteriji le-te niso imeli več v telesu. Novejša poročila o mutiranih povzočiteljih oslovskega kašlja pa so povrhu zastrašujoča, saj novi mikroorganizmi oddajajo veliko hujše toksine, navaja dr. Humphries poročila s terena.
Večmilijardni odškodninski sklad za škodo zaradi cepljenj
Posebnost ameriške situacije je tudi nacionalni odškodninski program za škodo po cepljenjih, s katerim je država kot naročnica cepiv zaščitila proizvajalce. To se je zgodilo po bankrotu nekaterih podjetij za proizvodnjo cepiv zaradi odškodninskih tožb na poškodbe, ki so se izkazale kot posledice cepljenja. Odkar je breme posledic prevzela nase država, je vsota odškodnin že presegla tri milijarde dolarjev, vendar očitno zakonodajalcem tudi to ni dovolj močan pokazatelj, da je s cepljenji nekaj narobe.
Ugovor na obvezno cepljenje marsikje ni možen
Po desetinah Zveznih držav je bil predlog za možnost zavrnitve cepljenja zaradi ugovora na podlagi verskega prepričanja zavrnjen kljub izjemno nizki precepljenosti, nizki pojavnosti ošpic v določenih zveznih državah in številnim dokazljivim stranskim učinkom in škodi za zdravje otrok. S cepljenjem odpornost še zdaleč ni zagotovljena, opozarja dr. Humphries, posamezne sestavine cepiv pa imajo škodljive učinke za različne organe in telesne funkcije, kar pride s pomnoževanjem števila cepljenj na osebo še bolj do izraza.
Zaradi nesorazmerja med škodljivostjo in učinkovitostjo sedanjih cepiv dr. Humphries pred senatom zagovarja, da je nujno spregovoriti o učinkovitosti cepiv, njihovi sestavi in celo pravici zdravnikov do ugovora vesti proti cepljenju.
Ogled video posnetka omenjenega nastopa je v manj kot tednu dni presegel 130.000 ogledov. Sodeč po vsebini pa lahko sklepamo, da se na področju cepljenj bije bitka na različnih koncih sveta prav ta trenutek. In da ne gre le za bujno domišljijo nekaterih staršev in strogost zdravnikov. To je bitka za naše potomce, za prihodnost človeštva.
Nastop, v katerem dr. Suzanne Humphries pred senatom dokazuje neučinkovitost cepljenja, si lahko pogledate na tejle povezavi (https://www.facebook.com/VaXismNEWS/videos/866823520127355).
Celotna enourna razprava o cepljenjih na temo “informirane privolitve”, ki je potekala 18. marca dopoldne, pa je dosegljiva na spletni strani posnetkov iz senata Zvezne države Zahodna Virginija (http://sg001-harmony.sliq.net/00289/Harmony/en/PowerBrowser/PowerBrowserV2/20170318/-1/6461).
Tilen Gregor Urtelj, 25.03.2017
