Konec najstniških let in prva polovica dvajsetih je obdobje, v katerem se začnemo pripadnice nežnejšega spola spogledovati z mislijo, da bi poiskale tistega ”pravega”, moškega svojih sanj, s katerim se bomo počasi ustalile in preživele preostanek svojega življenja. Naveličane avanturistke in žurerke na eni strani ter pridne punčke na drugi strani, vsem pa je skupna ena (utopična?) želja – spoznati moškega svojih sanj. Gotovo se je vsaka izmed nas že kdaj vprašala: »Kakšen je ”pravi” moški?« ali »Kje naj ga spoznam?« ali »Kako naj ločim med moškim, ki želi avanturo in moškim, ki želi resno razmerje?« ali »Kakšne namene ima z menoj?« ali »Kako naj se obnašam, da ne bom dajala vtisa ”ženske za eno noč”?«.
Hm, ja. Obstaja kopica bolj ali manj strokovnih in znanstvenih priročnikov, svetovalnih kolumn, člankov in podobno, kamor se obrača sodobna ženska, ki je polna takšnih in podobnih vprašanj ter željna konkretnih nasvetov in vodil.
Na tem mestu se ne bom spuščala v (osebno) razpravo o odgovorih na zgornja vprašanja, se bom pa ustavila na točki, za katero menim, da predstavlja osnovo vseh partnerskih razmerij z vidika ženske. Torej, osnova za vsako žensko, ki si želi resnejše razmerje, je po mojem mnenju ljubezen do same sebe. Govorim o tem, da se ženska počuti vredna ljubezni s strani drugih (npr. moškega), da je zadovoljna sama s seboj, s svojim zunanjim izgledom in postavo, s svojim načinom življenja, s količino in kvaliteto socialnih stikov, ki jih ima v okviru družine, prijateljev, sošolcev/študijskih kolegov in tako naprej. Na kratko, da ima pozitivno samopodobo.
Zakaj sem se usmerila na samopodobo oz. pojmovanje same sebe kot ključno značilnost ženske pri vzpostavljanju partnerskega razmerja? Zato, ker menim, da je samopodoba pomemben dejavnik, ki lahko vpliva na vedenje ženske v procesu spoznavanja potencialnih partnerjev, na nadaljnje odnose s temi moškimi in konec koncev na to, kakšne vrste moških si bo izbirala. Vsaka od nas se je gotovo že kdaj vprašala, zakaj vedno znova naleti na ”enake” moške (Ja, vzorec se ponavlja..), zakaj je vedno znova razočarana in podobno. Najbolj enostaven odgovor bi se verjetno glasil: »Ker so vsi moški isti!« – lažnivci, egoisti, manipulatorji, ženskarji, dajalci praznih obljub, skopušniki in še bi se dalo naštevat. Žal pa to ne drži ravno. Če je katera izmed vas že kdaj videla dva popolnoma enaka moška, mi lahko seveda mirno oporeka. Sicer pa sama vidim težavo oz. vzrok tem ”zaciklanim” odnosom s potencialnimi ”pravimi” drugje – v nas, ženskah.
Da ne bodo moje besede zavajajoče, bi na tem mestu poudarila, da nikakor ne zagovarjam dejstva, da v nas tiči edini razlog za to, da v določenem obdobju svojega življenja srečujemo ”enako” vrsto moških ali bolje rečeno, se zapletamo v podobna ljubezenska in partnerska razmerja, ki se pogosto tudi podobno končajo. Pač pa menim, da smo ženske tiste, ki s svojo osebnostjo (beri vedenjem, osebnostnimi lastnostmi, prepričanji o tem, kako naj bi izgledal tisti ”pravi” in samo partnersko razmerje, preferencami oz. ”okusom” za moške, željami, interesi itd.) vplivamo na to, kakšno vrsto moških privlačimo.
Hja, v tem grmu torej tiči zajec?! Ženske že samo s svojo pojavnostjo privlačimo določeno vrsto moških (moških, ki si delijo določene značilnosti in interese), v nadaljnjem spoznavanju s potencialnim partnerjem pa mu postrežemo še s kopico drugih informacij, na podlagi katerih si oblikuje mnenje o nas in nekako presodi, ali smo ”ženska za eno noč” ali pa ”ženska za resno razmerje”.
Sedaj pa se verjetno vprašate, v kakšni povezavi sta vtis, ki ga ženska naredi na moškega in njena samopodoba (prepričanja o sami sebi), ki sem jo omenjala zgoraj.
V ogromni. Da bo stvar bolj jasna, sem ženske razdelila v dve skupini – alfa ženske in omega ženske. V nadaljevanju bom opisala značilnosti obeh vrst žensk in dinamiko, ki se odvija na fazi spoznavanja med ženskami in moškimi.
II.
Ženske v 21. stoletju pogosto sprejemamo precej bolj aktivno vlogo v iskanju kar najbolj ustreznega (če ne kar ”ta pravega”) partnerja, kot pa so jo naše mame, babice in prababice. Časi pasivnih lepotičk, ki sedijo v svojih domovih in čakajo na osvajalce in romantične snubce pod oknom, so mimo, kar se čedalje bolj zavedamo tudi same. Zakaj je temu tako?
S čedalje večjo emancipacijo žensk v socialnem okolju in družbi v širšem smislu se je vzporedno preoblikovala tudi vloga ženske kot partnerice. Mlade ženske smo čedalje bolj aktivne in dejavne raziskovalke in ”analitičarke” naših lastnih ljubezenskih razmerij, z željo, da bi poiskale vzroke za pretekle spodrsljaje, razočaranja, padce, napake, srčne rane, in da bi v prihodnje takšne neproduktivne potencialne partnerje ”zavohale” že na samem začetku in se izognile neizbežnim posledicam.
Kot sem napeljala že v prejšnjem članku, želim pojasniti svoj pogled na t.i. ”zaciklane” težave v partnerskih razmerjih, s katerimi se srečujemo/smo se srečevale sodobne ženske.
Da bi bila stvar nekoliko bolj jasna in enostavna, sem ženske (umetno) razdelila na dve vrsti – alfa ženske in omega ženske. Ko boste prebirale značilnosti, ki jih pripisujem posamezni vrsti, se ne obremenjujte s tem, da se ne boste mogle popolnoma uvrstiti med ene ali druge. Glede na to, da smo tako unikatne, da ne obstaja ene same ženske, ki bi nam bila popolnoma enaka (lahko izvzamem enojajčne dvojčke, ki so si z vidika genetskega materiala, ki si ga delijo, najbližje), so naše osebnosti celota ogromnega števila osebnostnih lastnosti, zaradi česar predstavljamo ”sive odtenke” pola črno-belo, ki ga predstavljata opredelitvi alfa-omega ženska. To pomeni, da se lahko na določenem področju zaznavamo in opredeljujemo kot alfa, na nekem drugem področju pa kot omega ženska.
Alfa in omega ženske sem opredelila glede na kriterij, kako visoko na lestvici osebnih prioritet uvrščajo svoje potrebe, želje, cilje in ne nazadnje, lastno srečo in zadovoljstvo. Torej, alfa ženska svojo energijo usmerja v izpolnjevanje lastnih potreb, svojo srečo postavlja na prvo mesto, se ceni in spoštuje ter se ne zanemarja v dobrobit drugega. Omega ženska pa je ta, ki se zavoljo sreče drugega (moškega) odpove lastnim potrebam, željam in interesom, predvsem zaradi nizke samopodobe, je torej tista, ki se razdaja za druge, na sebe pa pogosto pozabi.
Kar je problematično, je dejstvo, da omega opredelitev na kateremkoli področju osebnosti ženske negativno prispeva k njenim medosebnim odnosom (partnerskim, prijateljskim, družinskim itd.). Poleg tega lahko deluje uničujoče in razdiralno za odnose z drugimi, saj si ljudje (moški) na podlagi omega-prepričanj ženske, ki se izražajo skozi njeno besedno in nebesedno vedenje, ustvarijo bolj negativne vtise o njej, ta prepričanja pa vplivajo tudi na negativno mnenje ženske o sami sebi.
Poglavitna razlika med alfa in omega ženskami je torej pojmovanje same sebe. Alfa ženske se počutijo dobro v svoji koži, zadovoljne so s svojim telesnim izgledom, so samozavestne, sproščene v odnosih z drugimi (moškimi), menijo, da si zaslužijo biti ljubljene oz. da so osebe, vredne ljubezni in spoštovanja. V glavnem so zadovoljne s svojim načinom življenja (smer in stopnja izobrazbe, poklicna usmeritev, poklic, prostočasne dejavnosti in aktivnosti) in s svojim socialnim življenjem (kako nastopajo v družbi, kakšne odnose imajo z bližnjimi – partnerjem, prijatelji, sorodniki, sodelavci itd.). Lahko bi rekli, da sebe oz. svoje vrednote, želje in potrebe pri iskanju ”pravega” in pri nadaljnjem, razvijajočem se odnosu s potencialnim partnerjem postavijo na prvo mesto. Za razliko od njih pa omega ženske niso zadovoljne s svojim telesnim videzom, so nesamozavestne, težave imajo pri vzpostavljanju kontaktov z moškimi, sebe ne cenijo do te mere, da bi se zaznavale in opredeljevale kot osebe, vredne ljubezni in spoštovanja. V splošnem niso zadovoljne s svojim načinom življenja (smerjo ali stopnjo izobrazbe, poklicno usmeritvijo, poklicem, prostočasnimi dejavnostmi) ali s svojim socialnim življenjem (medosebnimi odnosi z drugimi in vlogami, ki jih prevzemajo v socialnih okoljih in odnosih). Za te ženske lahko rečemo, da sebe oz. svoje vrednote, želje in potrebe pri iskanju ”pravega” postavljajo na zadnje mesto, prednost pa imajo vrednote, želje in potrebe partnerjev oz. drugih ljudi.
Bistveno pri tem je zavedanje dejstva, da si obe vrsti žensk izbirata partnerje, za katere (podzavestno) menita, da si jih zaslužita. Alfa ženske se ne zadovoljijo s prvim ”normalnim” moškim, ki jim prekriža pot, pač pa imajo pri iskanju partnerja načeloma višje subjektivne kriterije v zvezi s tem, kakšnega moškega želijo. Jasno se zavedajo svoje vrednosti (»Vredna sem ljubezni.«), zato zavrnejo vse, kar je manj od tega. Omega ženske pa se pogosteje znajdejo na položaju, ko v procesu spoznavanja in iskanja ”pravega” izberejo prvega razpoložljivega, ”good-enough” moškega. Poleg tega v razmerju z njim pogosto doživljajo občutke manjvrednosti (»Ne zaslužim si ga.«, »Nisem ga vredna.«). Prepričanje ženske v zvezi s tem, kakšnega partnerja si zasluži, je torej pogojeno z njeno samopodobo. Poleg tega pa vpliva na to, kako bo (če upoštevamo še vpliv osebnosti moškega) potekalo spoznavanje in partnerska zveza, ki se bo morebiti razvila iz tega.
Kako pa dejansko vplivajo alfa oz. omega lastnosti žensk na nadaljnji razvoj partnerske zveze?
III.
V zadnjem delu članka bom poskušala odgovoriti na vprašanje, na kakšen način pravzaprav vplivajo alfa in omega ženske na njihova partnerska razmerja.
Pri razlagi se bom naslonila na dobro poznano geslo »akcija-reakcija«. Točno za to gre namreč pri vseh medosebnih odnosih! Akcija osebe X do osebe Y vpliva na reakcijo osebe Y (do osebe X). Če to enostavno enačbo pretvorimo v jezik partnerskih razmerij, gre torej za to, da na žensko v odnosu do svojega partnerja vplivajo njena (zavestna in nezavedna) prepričanja o sebi (samopodoba). Slednje se kaže v njenem besednem in nebesednem vedenju, usmerjenem k partnerju (akcija). Partner običajno reagira na to akcijo tako, da še dodatno potrdi in poglobi prepričanja partnerke o njeni lastni vrednosti (reakcija).
Da bo stvar še bolj jasna in razumljiva, bom ta proces (»akcija-reakcija«) poskusila razložiti v okviru alfa-omega žensk v odnosu do svojih moških.
Alfa ženska z visoko in pozitivno samopodobo, prepričanjem o lastni vrednosti in zahtevnejšim kriterijem za izbiro kar najbolj ustreznega partnerja, se tudi obnaša tako, da te signale pošilja v okolico. Moški, ki jo bo želel osvojiti, se bo trudil, da bo dosegal njene kriterije in zahteve (seveda v zameno za vzajemno in obojestransko upoštevanje zahtev, želja, potreb), zaznaval jo bo kot vredno spoštovanja in ljubezni, kot žensko za resno razmerje. Slednje bo razvidno tudi iz njegovih dejanj, namenjenih njej.
Omega ženska z nižjo in bolj negativno samopodobo, bolj ohlapnim kriterijem za izbiro partnerja in prepričanjem, da je nevredna ljubezni, se v skladu s tem tudi obnaša v svojem partnerskem odnosu. Želje, potrebe in interesi partnerja so vedno pred njenimi, partnerju je stalno na voljo, ugodi mu v vsem, saj ima v ozadju vedno občutek manjvrednosti (»Preslaba sem zanj.«). Moški bo te signale zaznal in se začel tudi sam obnašati v smeri manjšega spoštovanja, izkazovanja ljubezni in upoštevanja potreb in interesov svoje partnerke. Veliko večja verjetnost je, da bo moški tako žensko ocenil kot ”žensko za eno noč” oz. za žensko, s katero si ne želi imeti resnejšega razmerja. Takšna zveza pa bo slej ko prej vodila v nezadovoljstvo s strani enega, drugega ali pa obeh, kar bo lahko vzrok prekinitve partnerske zveze. In ženska bo lahko spet zaključila: »Vsi moški so isti!«.
Z opisom potencialnega vpliva omega ženske na razvoj partnerskega razmerja (ob neupoštevanju osebnostnih značilnosti moškega) sem želela ilustrirati pojav ”zaciklanja” v iskanju ”pravega” partnerja, ki lahko doleti ženske ob zaporednih neuspešnih zvezah. Posebej sem želela poudariti pomen samopodobe ženske, ki lahko že v samem začetku pomembno vpliva na to, kako se bo zveza razpletala v prihodnosti. Žensk ne želim predstaviti kot pasivna bitja, ki so pač ”takšna kot so”. Nasprotno, poudariti želim njihovo aktivno vlogo pri odkrivanju lastnih deficitov, spoprijemanju z njimi ter preoblikovanju neučinkovitih prepričanj v zvezi s samimi seboj. Pot do višje in bolj pozitivne samopodobe pa je (na žalost) vse prej kot hitra in enostavna. Nikakor pa ni nemogoča.
