Veliko zgodb človek doživi, če se druži, če je odprt za komunikacijo in če seveda želi živeti. Zgodilo se je vse tako nenačrtovano, zdaj že pred mnogimi leti, a še danes živo v mojih mislih in spominih.
Nikoli nisem bila bolna, nikoli v bolnišnici razen porodov, nikoli operirana. Pa se je zgodilo tudi to. Po operaciji raka dojke so me komaj zbudili iz narkoze. Groza, raka sem se rešila, a skoraj bi kar zaspala za vedno !? Danes slišimo sicer zelo redko, da se kdo ni zbudil po operaciji, sama pa sem to skoraj doživela. Srečen konec, vse dobro in meni je ostala le izkušnja več za prihodnost.

Moj uporniški duh se je prebudil. Če so me že prebudili, potem moram živeti. Aktivno živeti. Prijavila sem se na organizirani pohod Onkološkega inštituta na Triglav. Kdor ni bil na Triglavu ni Slovenec pravijo v hecu ljudje. Moj moto pa je bil, če pridem na Triglav bom premagala tudi ovire na moji življenjski poti. Torej šla sem na Triglav po notranjo moč, po zmago pozitivnega nad negativnim, ki je že na veliko razpredel mreže okoli mene.
Saj nisem bila ne pohodnik, ne planinec. Pripravljala sem se cel mesec kar s hojo v hrib za domačo hišo. Triglav oj Triglav… prišla bom v tvoj objem, pa četudi po vseh štirih! Ženska trma in vztrajnost sta botrovala mojemu uspehu in še danes je velikokrat tako.
Pot na Triglav je bila zelo lepa, enkratna… videla sem prvič v življenju prave planike. Kozoroge in triglavske koze, ki so skakale po skalovju kot bi bile na ravnem pašniku. Naravne lepote, ki jih človek mora videti…doživeti. Duša vidi kar oči ne vidijo. Odpirale so se mi kar nove in nove slike polne sonca in topline.
Toplini je botroval v veliki meri tudi napor. Nahrbtnik je bil težek, pretežek za tako drobno, izmučeno bitje kot sem jaz. Kar zamajal me je na litici in že sem se videla v tisočih kosih. Kolena so kar popustila. V trenutku je bil vodnik pri meni in me zagrabil – konec dober vse dobro. Previdno sem nadaljevala, čeprav bi bilo možnosti za take dogodke še veliko, veliko, … ni jih bilo.
Koča na Kredarici je končno zablestela pred nami kot luč na koncu tunela. Ob dobri družbi in klepetu je bil strah kmalu pregnan. Drugi dan sem se korajžno napotila v koloni za drugimi na Triglav. Videti je bil tako presenetljivo blizu, kar vabil je k sebi. Zmota… velika zmota.
Plezali smo korak za korakom, po kolenih, po komolcih, potrpežljivo kar dve uri. Tokrat večina brez nahrbtnikov. Tu pa tam je komu pred mano spodrsnilo in varnostna vrv se je zatresla. Nepazljivost ni dopustna. Pri nas , ki smo bile operirane, ki smo imele podarjeno življenje, pa sploh ne. Niti v mislih ne. Borile smo se za ta svoja podarjena življenja, ta oskrunjena telesa kot levinje. Brez truda ni uspeha… Cilj je dosežen in moj uspeh, moja sreča neskončna.
Ne bi verjela, če ne bi doživela! Pot nazaj iz Triglava na Kredarico ni bila lažja kot za gor. Kolena so bila zelo obremenjena…..zavore bi lahko vsak trenutek popustile. Ženska trma nas je peljala varno dol , kot je pripomnil vodnik kasneje na varnem.
Veliko je resnice v tem. Vsaj pri meni je bilo. Moram…moram….zmorem…še malo…., me je kar gnalo naprej. Druženje, podelitev pohval in veliko spodbudnih prijetnih besed na Bledu je izbrisalo vso utrujenost. Noge niso nič več bolele, žuljev se ni čutilo, ker je bilo treba malo zaplesati. Vsa ponosna sem prišla opremljena z diplomami in spomini domov.
Niti v sanjah nisem pričakovala tak sprejem od njega ,ki naj bi bil moj steber, moja opora. Mož ni verjel, da sem prišla peš na vrh kljub dokazom in fotografijam…….saj od njega niti nisem pričakovala spodbude, a prizadelo me je vseeno bolj kot sem bila pripravljena sprejeti.
Imejmo se radi in nas bodo tudi drugi imeli, je bilo moje novo življenjsko vodilo, je bil sad moje pozitivne notranje spremembe, ki mi ga je podaril Triglav.
Sledila sem svojemu notranjemu glasu; “zmagovalka sem za sebe, saj sem šla na Triglav zaradi sebe, zaradi svoje samozavesti in ne, da bi se dokazovala drugim!”
Nisem se ozirala na zbadljivke ljubosumnežev glede na mojo odločnost in vztrajnost. Ponovila sem to isto pot čez dve leti. Tudi tokrat sem prišla z Triglava kot zmagovalka in vztrajna borka za to dragoceno, kratko, prekratko življenje, ki mi je ponovno podarjeno in ne sme biti zavrnjeno. Kdo bi si mislil, da tako tiho in ponižno bitje zmore tako moč?
Triglav je to vedel…. nekdo neviden tam na prekrasni visoki gori Triglavu, čaka na borce,čaka na zmagovalce….. vabi.