Zmoreš!



Včasih se nam zgodi, da si nekaj tako močno želimo in vemo da je to »ta pravo za nas«. Ampak se vseeno zdi tako daleč. Ne moremo in nekako ne zmoremo se približati želenemu. Opazujemo in gledamo iz daljave. Kaj storiti v takem primeru? Saj vendarle znotraj sebe čutimo in občutimo neskončno veselje, že ob sami misli na »željo«. A se preprosto predamo, zlezemo v svojo varno luknjo in obupamo? Tam je vse poznano in varno. Uf, je to lep občutek. Varno okolje, kjer se nam ne more zgoditi nič nepričakovanega.

Zmoreš

Smo v okolju, ki ga poznamo, vsak dan vemo kakšno nalogo opraviti, kaj sledi jutri, vse nam je znano. Živimo rutinsko življenje. Ampak ali je to življenje? Ali je to življenje, ki ga živi deklica ali deček, ki brezskrbno tekata po travnikih in raziskujeta naravo, raziskujeta neznano. Ne vedoč kaj se bo zgodilo v naslednjih 20 minutah, ne vede kaj bo jutri. To ga/jo osvobaja in napolni glavo z domišljijo. Občutek svobode in možnost, da lahko v vsakem trenutku narediš vse kar si želiš.

Nekoč, ko smo bili otroci, smo pretekli cel hrib in to je bila naša velikanska želja. Sicer se nam je na začetku zdelo nemogoče, ampak smo vseeno zbrali ves dih, ki ga premorejo naša pljuča, zbrali vso energijo ter s polnim zagonom pretekli vse do vrha hriba. Kako enostavno. Kako preprosto. Vse kar smo se naučili kot otroci, bi lahko uporabili v odraslem vsakdanjem življenju. To bi bilo smiselno. A se spomnite, kdaj ste nazadnje s tako velikim navdušenjem zaživeli izkušnjo? Brez strahu, brez obotavljanja kako bo in če se bo izšlo ali ne, bom zmogel/-a, kaj bo potem, kako bodo drugi gledali name, in še milijon ostalih izgovorov. Toliko obremenitev in če res pogledamo zares globoko popolnoma nepotrebnih vprašanj. Kdo še česa ni zmogel?

Seveda mogoče ne na prvo žogo, ampak če poizkusimo in poizkušamo, se hkrati še kaj naučimo, pridobimo še več izkušenj, krepimo svoj um in telo ter voljo. Uspeh je zagotovljen. Tako kot otrok, ki je pritekel na hrib. Tudi on je morda padel ali se vmes ustavil, da bi zajel sapo. Seveda je odvisno od višine hriba, ampak rezultat je vedno isti – ZMOREŠ! Smo neverjetno sposobna bitja in le lenoba in pretirana zaskrbljenost (še bi se dalo našteti raznih besed, ki jih uporablja današnja družba) nas ovirata pri uspehu. Govorim o vsesplošnem uspehu posameznika. Zakaj bi bili prav vi izjema in si ne zaslužili to, kar si srčno želite? Saj smo vendarle tukaj na Zemlji, da uresničimo svoje sanje in uresničimo svojo srčno željo, ki nas vsak nad navdihuje, ki nas vsak dan spravi iz postelje in nam daje gorivo in moč po še večjem ustvarjanju.

Vsak lahko najde dečka oziroma deklico v sebi in si nadene športne copatke. Se ne sprašuje in obremenjuje  z nepotrebnimi mislimi, ki nastanejo v glavi, ampak zaupa vase. V vsaki svoji celici zbere moč in pogum ter se poda na hrib. Presenečen kaj vse lahko odkrije, navdušen da lahko odkriva nekaj novega. Waaw, popolnoma nov svet. Poln novih slik, ki jih bo lahko pripovedoval vnukom in sosedom. Poln novih nepričakovanih in vznemirjujočih situacij, prijateljev. In nenazadnje, ko prilezeš vse do vrha hriba dobiš »največje potrdilo«, da zares zmoreš. Sami sebi smo dokazali, kaj vse smo sposobni. Sposobni smo zaupati vase in storiti to, kar nas osrečuje v življenju, saj to je naša prava hrana, to je naše zdravilo, sreča in ljubezen. Tukaj se srečajo: zaupanje vase, samospoštovanje, ljubezen in mir. Na vrhu hriba je prostor le za mir in neizmerno zadovoljstvo.

Nimam pojma, kako je prilezla tale čudovita zgodbica na »ekran«, ampak je. Pa vam naj povem, da sem dobila v  3. razredu osnovne šole »pohvalo«: Saj ti pa res ne znaš spisati spisa! Od takrat naprej mi je kar nekaj šolskih spisov napisala mami, saj me je učiteljica popolnoma potisnila ob rob in nisem zmogla napisati niti besede. Ko je bilo potrebno napisati domišljijski spis, sem imela tako blokado, da nisem bila sposobna napisati niti besede. Tako so ocene spisov bile 2, včasih celo 3. Joj, še sedaj se spomnim kako zelo strah me je bilo mature in pisanja eseja pri slovenščini, »kaj pa če bom zavoljo eseja padla na maturi«. Tako sem imela »popolnoma naštudirano«, kako napisati esej samo, da opravim maturo. Izkazalo se je, da je bil moj esej ocenjen zelo zelo dobro. Bila sem popolnoma presenečena in v glavi so švigale besede: a to pomeni, da jaz znam pisati? Pomeni, da sem sposobna napisati esej? To je bil tudi velik razlog, zakaj se nisem odločila za družboslovni študij in sem raje pristala na naravoslovnem, samo da ne bom potrebovala pisati seminarskih nalog, saj vendarle jaz tega ne znam. Veliko potrdilo, da vem in sem sposobna izražati svoje misli na tipkovnico je bilo, ko sem napisala diplomsko nalogo. Seveda se je nisem lotila kar eno leto, prepričana, da jaz tega ne zmorem. Nato pa sem si obula športne copate in z vso svojo močjo pretekla na vrh hriba. Diplomska naloga je popolna in zelo sem ponosna nase.
Hja, kdo bi si pa mislil, da bom kar napisala kakšen članek 🙂 Life is a game and i love it!
Hvala.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*