Drevje. Drobne kali cvetov tiho poganjajo in čakajo oploditve. Trsje je daleč, njihov vonj še vedno dehti nekje v globini moje nezavednosti. Tiho dehti in brezšumno plapola v prvih sapicah vetra tega dne. Jutro se tiho prebuja, sence so še temnejše in mirne. Glasovi nočnih ptic zamirajo in se potapljajo v odhajajočo temo. Bežijo v svoje skrite lupine na starih podstrešjih, razpokah in vdolbinah skal; s skrito ihto skrivajo svoje poglede pred svetlobo, ki jih ubija, slepi.
Vse to je v meni. Kot drobne kapljice pronicajo skozi pore telesa v neko nezaznavno, skrito dolino v meni. Da se nekoč kot potok povrne v edino ravnino, ki se je zavedam – razum. In mogoče bo vse to prelilo, potopilo ravnino in jaz ne bom več jaz. Morda ptica, srna ali volk, orel, ki preži na svojo žrtev, ali žrtev, drobno pišče nekje na dvorišču starega očaka, ki sedi v senci in vleče svojo večno pipo. Puha dim v zrak in se nasmiha v svoje večne, osivele brke, malo obarvane s katranom, ki je v tobaku.
Vojna 3
Belina spomina tiho lega v potne dlani in preganja slutnje, ki počasi vznikujejo iz vseh kotov tega tesnega prostora nepriznanja.
Razbij to ploskev, naj njeni drobci zadajo rane, ki bodo dolgo razjedale ničevo miselnost tega tesnega prostora nepriznanja.
A sprejmi vase vsaj tih vzdih, ki mi pomeni več, kot vse besede, ki tečejo kot reka po sledeh ljudi, a ne povedo prav ničesar.
Nikoli ne priznaj tišini, da te vpija vase, saj to je pot v samoto, pot v večno osamljenost, kljub množicam, ki žive v tebi.
Kapljica naj bo tvoje izročilo, ne reka, saj reka hrumi, spodjeda bregove in utaplja drbne, nemočne živali v svoj, s skeleti pokrit prod.
A vse poti, ki jih prehodiš, ti nudijo neko novo spoznanje, ki te krepi, da se ne zrušiš pod težo praznih besed in hotenj.
Vojna 4
A ostrina mojih misli tiho plodi tla, po katerih brodim v svojo osamljenost, s trnjem in trskami pokrit prod hotenj. Kadarkoli hočem na drugo pot, postavijo pred mano zid, ki buči in hrumi s svojo večno, ponavljajočo se koračnico smrti. Nisem to le jaz, tudi osebe, ki so skrite v meni, tiho, še tišje prodirajo zahrbtno v dolino mojega spoznanja.
Apokaliptično jezdeci jih podijo vame, da ne odkrijem obzorja, ki bi po vsem tem že davno moral vzcveteti v meni.
Razbijajo mi sledi, da tudi poti nazaj ne bom več našel, le pot naprej vodi enakomerno preko črepinj razbitih upanj. Birič samemu sebi sem, saj ne najdem načina, da bi pregnal tisoče vprašanj, ki mi sledijo od rojstva do tu.
Skozi okno mojega spoznavanja tiho prodira veter v drobnih delcih, sapicah, ki se nabirajo v prostoru in čakajo, da jih bo dovolj, da pometejo vso nesnago, ki se nabira v njem. Da postanem človek, ki ga hoče družba, da bom živel za dom, družino (vero, dom cesarja), jim nudil vse dobrine, saj ljubezni ne potrebujejo. A jaz jim hočem dati le ljubezen, saj te potrebuje mnogo več, kot vse materialne dobrine, ki so minljive. Stradali ne bodo, saj sem raje lačen sam, kot da bi bili oni.
Se nadaljuje…
Prvi del:
