12. dan: Treking na Machu Picchu 2
Noč v šotoru sem prespala mirno, ne da bi me zeblo. Budnica se je pričela ob šestih zjutraj, ko so nam nosači skozi vrata šotora ponudili kokin čaj. Res prijazni fantje, ki pa so govorili bolj malo. Ko smo pospravili spalke in ostale stvari v nahrbtnik, smo pojedli že pripravljen zajtrk pod manjšo odprto kolibico. Na mizi so bili seveda kruh, marmelada in jajca – klasika. Nato je sledil odhod na približno sedem urno hribolazenje. Hrib se je že kmalu začel nevarno vzpenjati, kar mojim dihalnim potem ni bilo čisto nič všeč. Vmes smo prispeli do drugega ‘chek pointa’ na našem trekingu in moj potni list je bil bogatejši še za en žig. Po dobri uri je pot prešla v deževni gozd Polylepis. Noro veliko zelenja, vzpenjalk in lišajev. Vlage pa toliko, da bi jo lahko pila. Vse je teklo iz mene, prav tako sem težko dihala v vsej tej vlagi. Pa še z vsakim korakom se je višala nadmorska višina, ki je nisem bila vajena.
Po dveh, treh urah smo dosegli gozdno mejo in prišli na travnate planjave, ki nosijo ime Llulluchampampa. Dosegli smo že višino 3600 metrov nadmorske. Hja, to pa zame ni bil več mačji kašelj. Izgledalo je nekako takole – deset korakov naprej in postanek za minuto. Mogoče malce pretiravam, vendar ni daleč od tega. Tako so se mi minute vlekle in vlekle.
Večina mojih sopotnikov je bila že na vrhu 4200-metrskega prelaza in nas ostale z vrha spodbujala. Misel na Machu Picchu mi je odrinjala na stran kletvice v stilu, kaj mi je bilo tega treba. Zelo prijazno gesto sem takrat doživela od sopotnika Boštjana, ki mi je z vrha prišel nasproti in mi vzel z ramen nahrbtnik ter ga namesto mene nesel do vrha. Precej lažje sem jo nato odsopihala do vrha in na vrhu zavriskala, kot ta prava Slovenka zna. Uf, to pa je bil podvig, predvsem za moja kadilska pljuča. In razgled fantastičen na obe strani prelaza. Pa je bil za mano najtežji vzpon na trekingu, juhej!
Spust s prelaza navzdol je bil precej strm, temperature so padle, pa še dež je pričel padati. Po kamniti potkah sem morala biti precej previdna, da mi ne bi spodrsnilo. Okoliški hribi so bili fenomenalni in po uri in pol smo prispeli v kamp Pacamayo, ki je zasidran med obema prelazoma na višini 3600 metrov nadmorske. Vse okoli nas so bili vršaci in slapovi. Bil je čudovit razgled, a mraz v kombinaciji z vlago in dežjem je bil še hujši.
V šotoru sem slekla mokra oblačila in nase navlekla vsa suha oblačila, kar sem jih še imela. Pogrešala sem volnene žabe pa še kaj, tako me je zeblo. Na tuš, ki ga je ta kamp imel, tudi pomislila nisem, saj se ne bi imela kje ogreti. Hitro sem šla pod jedilni šotor, kjer me je gužva na klopcah ogrela. Po večerji smo si privoščili šnopc, da bi nas še ta ogrel. Ponudili smo ga tudi našim nosačem, ki so ga sramežljivo spili in po grimasah sodeč, tako močnega žganja niso vajeni. A pohvalili so ga. Prav tako so se malce opogumili in me pričeli prosjačiti za cigarete. Tu v Peruju sem prišla do spoznanja, da načeloma nobenega domačina ne boš videl s cigaretom v ustih. A to ne pomeni, da ne kadijo. Le denarja nimajo za to razvado, kadil bi pa skorajda vsak in ko te vidijo s cigareto, jo vzamejo takoj, ko jim jo ponudiš.
Ko sem začutila, da mi je šnopc ogrel žile, sem odšla v vlažni šotor in se zabubila v spalko ter ‘molila’, naj ta mrzla, vlažna noč mine čimprej.
Prihodnjič: 12. del: Machu Picchu 3
Prejšnjič: 10. del: Machu Picchu 1
