Peru, Bolivija, Čile – 10. del: Machu Picchu 1



11. dan: Začetek trekinga na Machu Picchu

No, pa je pršel ta dan, da dobesedno naredim korak proti svetemu mestu Machu Picchu. Ura vstajanja je bila zgodnja, popokali smo se v avtobus in se odpeljali iz Cusca proti mestecu Ollantaytambo. Pot nas je vodila skozi slikovito dolino reke Urubamba. V mestecu je bilo vse polno turistov, ki so odhajali na treking na Machu Picchu. Preproste male trgovinice so bile polne turistov čakajočih v vrstah, v njihovih rokah pa so bili predvsem palerine, vrečke kokinih listov in kokakole, ki naj bi tudi pomagala pri lajšanju višinske bolezni. Pelerine so bile skorajda obvezne, saj je vreme ves čas nakazovalo na dež. Prav tesno mi je bilo pri srcu, kako nam bo zagodlo vreme. Skrbelo me je ali bodo moji čevlji ostali suhi, ali bodo moje obleke dovolj tople za te razmere, ki nas čakajo na poti. Hvala bogu, sem si mislila, da mi je vodička posodila svojo spalno vrečo. Moja je bila namreč popolnoma preveč poletnega tipa. Vodička pa ni potrebovala spalne vreče, saj sploh ni šla z nami, ker je bila za rezervacijo na treking prepozna, potem ko je prišlo do menjave vodičev tik pred izletom. Na treking na Machu Picchu oz. na Inca trail, kot se uradno imenuje, gre namreč lahko le omejeno število ljudi in sicer petsto, prijaviti pa se je potrebno veliko prej, zaradi velikega povpraševanja. Od teh petsto oseb je turistov le dvesto, ostalo so nosači in vodiči. Ta ukrep je Perujska vlada uvedla, zaradi prevelike erozije na poteh Inca trail, ki so jo povzročale trume obiskovalcev. Zaradi varovanja občutljivega okolja pred erozijo prav tako ni dovoljena uporaba aluminijastih pohodnih palic. Namesto tega domačini na vsakem vogalu za par solov ponujajo simpatične lesene palice.

Lesene palice s perujskimi motivi
Lesene palice s perujskimi motivi

Trekingov na Machu picchu je več vrst in sicer dvo, štiri in petdnevni trekingi. Sam štart štiridnevnega trekinga, ki smo ga izbrali mi in je klasični Inca trail, je na točki Km 82.  Ime Km 82 je točka dobila, ker je od mesta Cusco oddaljena 82 kilometrov. Klasična Inca trail trasa je dolga 45 kilometrov, vzpenja pa se od 2600 metrov nadmorske višine, skozi prelaza na 4200 nmv in 3800 nmv, vse do spusta na 2400 nmv, kjer leži Machu Picchu.

Začetek trekinga na Machu Picchu - Km 82
Začetek trekinga na Machu Picchu – Km 82
Treking na Machu Picchu - vzdolžni profil
Treking na Machu Picchu – vzdolžni profil
Treking na Machu Picchu - s ptičje perspektive
Treking na Machu Picchu – s ptičje perspektive

Pred nami je bilo torej štiridnevno pohajkovanje po poti, ki so jo svoje čase uporabljali Inki. Prespali bomo trikrat in sicer v šotorih. Opremo, kot so šotori, hrana, jedilni pribori, so nosili nosači, katerih je skupaj s kuharjem in vodiči vsaj 20 na posamezno skupino. Poleg tega za doplačilo nosijo tudi prtljago turistov, če turistu ni do tega, da bi se obremenjeval še s tem. Nosači so bili neverjetni, saj so nas večinoma obuti v plastične sandale in natovorjeni kot osli prehitevali na poti kot za šalo. Poleg tega so nosači vseh starosti, od 12 let do starih let.

Nosači - prehitijo te kot za šalo
Nosači – prehitijo te kot za šalo

Takoj na začetku poti, pred mostom, ki prečka reko Urubamba, je manjša kontrolna postaja oz. po domače ‘check point’. Tam se stehta prtljaga, ki jo prevzamejo nosači in pa obvezno preveri ali si na listi potrjenih potnikov. Ko te potrdijo, dobiš  žig v potni list. Kako sem bila vesela tega žiga! Do konca potovanja pa sem dobila še tri. Kontrola na višku.

Pot prvi dan ni bila naporna, nagajalo je le vreme, saj je ves čas nekaj rosilo in grozilo z močnejšimi nalivi. Prve dve uri smo hodili ob reki Urubamba po ravnini, kjer pa se vanjo izliva reka Cusichaca, smo zavili navzgor do ruševin Llactapata. Llactapata so ostanki inkovskega mesta, ki je prvič omenjeno istega leta kot Machu Picchu, torej leta 1912. Takratne informacije o inkovskem mestu so bile zelo skope, zato se je zopet ‘izgubilo’ v džungli in so ga ponovno odkrili in raziskali šele leta 2003. Bilo naj bi pomembno obredno mesto, saj so bili sončni tempelj in ostale zgradbe poravnane z ozvezdjem na junijski solsticij, ravno tako kot Machu Picchu.

Llactapata - inkovske ruševine
Llactapata – inkovske ruševine
Llactapata - inkovske ruševine v obnovi
Llactapata – inkovske ruševine v obnovi

Po uri hoje ob reki Cusichaca navzgor je bil čas za kosilo. V majhnem zaselku nas je že čakal na pol postavljen šotor, ki so ga nosači urno postavljali, kuhar pa kuhal kosilo.

Postavljanje šotora za kosilo
Postavljanje šotora za kosilo

Do poznega popoldneva smo nato prehodili še tri urice po zmernem hribu, naokoli pa so se vile meglice nad visokimi vrhovi nad nami. V kampu Wayllabamba so že stali šotori, saj so bili naši nosači res hitri in prispeli v kamp precej pred nami. Večerjali smo pod šotorom, z umivalnico pa sem razpolagala kar v domačem vodnjaku v bližini katerega so krulili domači prašiči iz svinjaka. Kar precej hitro po večerji sem se odpravila spat v šotor za dve osebi, da sem si nabrala energijo za naslednji dan trekinga, ki s prestopom skozi prelaz Dead woman pass (prehod mrtve ženske) na 4200 m nadmorske višine velja za najtežji dan trekinga.

Oblaki na poti do kampa Wayllabamba
Oblaki na poti do kampa Wayllabamba
Treking na Machu Picch - utrinki
Treking na Machu Picch – utrinki
Treking na Machu Picch – utrinki
Treking na Machu Picch – utrinki

 Prihodnjič: 11. del: Machu Picchu 2

Prejšnjič: 9. del: Moray in soline Maras

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*