Vprašanje:
Zdravo. Pišem zato, ker imam problem s punco. Obupan sem in ne vem več kako naprej. Punca, s katero sem bil 2 leti v zvezi, me je pred 14 dnevi zapustila. Rekla je, da me ne želi več in da hoče bit malo sama. Vem pa, da to ni res, ker se vmes občasno videvava, ker me rabi in me pokliče. Jaz pa jo ubogam, ker bi naredil vse, da jo vidim. Ko sva skupaj vidim, da se ves čas pogovarja z drugim fantom. Ko jo vprašam kdo je to in kaj imata, mi prikriva. Od nje sem odšel že 3x ampak sva se čez čas vedno pogovorila in sva zgladila prepir in je bilo nekaj časa v redu. Brez nje sem čisto obupan.
Zaradi tega sem se skregal še z mamo in očetom. Star sem 20 let torej svojega stanovanja nimam, domov grem pa samo ponoči, ko vsi spijo. V dveh tednih sem shujšal 7 kilogramov, ker nimam apetita. Grem si po hrano ampak ne morem jesti. Kaj mi vi svetujete; naj prekinem z njo vse stike in pozabim na njo ali kaj naj storim? Jaz več ne vem…razmišljal sem o samomoru, ampak tega ne morem narediti zaradi mojih domačih. Zahvaljujem se vam za odgovor.
Odgovor:
Joj kako žalostno je brati tole in koliko žalosti morate vi čutiti sedaj, ko izgleda, da jo zares izgubljate. Njo, ki vam toliko pomeni, ki bi jo tako rad obdržal, občudoval, njo za katero ste toliko naredil. Kako boli, da imate radi nekoga, ki pride in odhaja in niti ne ve dobro, čemu vse ste se vi odrekel, da bi bil lahko njen. Ali lahko še kaj bolj boli, kot to da smo zavrnjeni v odnosu, v katerega smo vložili vse? Verjamem, da je to bolečino težko prenesti in da ste pomislili celo na samomor. Zdi se, kot da brez nje ni življenja in da tudi če pride druga punca, da ne boste mogli nikoli več dati toliko, kot ste dal v to vezo. In ko ostanemo sami, ko se soočimo z osamljenostjo, ki jo nosimo v sebi, je ves svet drugačne barve, brez smisla. A kar vam lahko povem je to, da je to žalost, da je to poslavljanje, da je to nekaj, kar mine. Vsak človek, še posebno partner, v nas prebudi vse tisto, s čimer se moramo še soočiti in ko smo na tleh, nas življenje prisili, da se soočimo s tistim, kar nas boli. Ko spoznamo od kje vsa ta žalost, kaj je tisto, kar najbolj boli, kaj z vso to osamljenostjo, kaj nas ojača na dnu, v kakšnem smislu nas žalost bogati, potem imamo mi kontrolo in zaživimo prav skozi te solze v še lepših in še boljših odnosih. Pa ne maram dajati praznih obljub, sploh zato, ker vem kako boli, ko smo na dnu. Kako smo prepričani, da je vse v tej osebi in smo jezni na vsakega, ki reče, da je življenje lahko lepše. Vem koliko časa zahteva poslavljanje in žalovanje, ampak vem, da se vsaka rana in vsako delo na sebi, vsako soočenje z bolečino, bogato izplača. V to sem močno prepričana.
