Nič… Moj sin zaključuje osnovnošolsko izobraževanje, še zadnja konferenca v osnovni šoli. V družbi se rada pohvalim, kako je uspešen. In prvo vprašanje, ki sledi je: »Ali ima same petice?« Ne, v glavnem trojke in štirice. Pa tudi ostale tri ocene plešejo po redovalnici.
In zakaj je potem uspešen? Tu se začne njegova kalvarija osnovnošolskega izobraževanja. Že kot majhen fantič je bil izredno živahen, po drugi strani pa mevža. Bil je kot voda, nikoli pri miru. Tudi noči ni skoraj nobene popolnoma prespal. Ko je moral zjutraj v varstvo, je jokal. Če sem ga kje pustila samega, je jokal. V vrtcu je jokal in bil izredno hiperaktiven. Ko je prestopil prvi šolski prag, pa so se začele težave. Nihče ga ni mogel ukrotiti. Na šoli so ostali nemočni. Ne dela nalog, moti pouk, nagaja sošolcem. Takrat sem se zamislila, kakšen kader je na tej šoli sploh zaposlen?
Ena izmed njegovih učiteljic je celo izjavila, da je uporabila vse svoje pedagoško znanje in ji ni uspelo. Koliko ga je imela, ne vem, to sem se spraševala mnogo kasneje. Otroka nismo uspeli naučiti niti pošteno pisati, niti brati. Upiral se je z vsemi močmi. Groza za nas starše. Kaj naj naredimo? Ker sva bila takrat z možem že starejši par (blizu 40- ih), so nama živci že pošteno popuščali. Z otrokom sem se ukvarjala, kolikor sem le zmogla. Bil je izredno ustvarjalen, zato sem mu navlekla kup odpadnega materiala, lepila in škarij, da se je vsaj malo zamotil. Barvic in svinčnika ni maral. K sreči smo živeli na deželi, tako, da je bil ogromno zunaj. Vse, samo šola ne.
Razmere so nanesle, da smo se po njegovem triletju selili v Ljubljano. Vedela sem, da bo zanj to velik šok. Na to sem se pripravila. In tudi šolo sem iskala primerno zanj. Nismo ga vpisali na tisto, kateri je pripadal po kraju bivališča, temveč na sosednjo, ki je imela veliko boljše reference. Pri vpisu sem razložila, kakšne težave ima. Dodeljen je bil v razred učiteljice, ki je bila dobesedno »materinsko stroga«. V četrti razred je vstopil popolnoma »razštelan« in nisem vedela, kaj me čaka. Že na prvih govorilnih urah me je učiteljica poučila, da ima otrok vedenjsko motnjo in da bi bilo dobro, da poiščemo strokovno pomoč, hkrati pa bo dobil v šoli tudi individualno pomoč. S pomočjo šolske psihologinje sem oddala prošnjo za strokovno obravnavo.
Potreben je bil samo en obisk pri psihologinji in takoj smo vedeli, kaj je z otrokom narobe. Delna disleksija.
Zato ni maral ne branja, ne pisanja. Seveda, ker so mu črke »nagajale«. (to sem zvedela kasneje ob gledanju filma Taree zamen paar) Psihologinja me je tudi potolažila, češ naj se ne obremenjujem preveč, ker taki otroci v življenju to svojo hibo skompenzirajo in so drugače zelo uspešni. Le spodbudo potrebujejo. Z učiteljico (k sreči jo je imel dve leti) in strokovnim osebjem šole (predvsem šolsko psihologinjo) smo naredili plan. Korak po korak. Ob tem sem se tudi sama učila dela z otrokom s posebnimi potrebami.
Seveda so bile ocene temu primerne. Ni hotel pisati in brati. Kako ga sploh oceniti? Kar pa je napisal, so bile okorele velike tiskane črke. V priporočilu za individualno pomoč v šoli je bilo med drugim tudi navedeno, da naj se ga ocenjuje predvsem na podlagi ustnih ocenjevanj. In učitelji so to upoštevali. Otrok je počasi napredoval. Ker sem ugotovila, da izredno rad dela karkoli z rokami, samo da se mu dogaja, sem ga začela spodbujati k delu okrog hiše in mu privzgajala delovne navade. Zelo rad je tudi pomagal pri delu drugim ljudem. Ker je bil zelo priden in je natančno upošteval navodila, so ga vsi po vrsti hvalili. S tem je rasla njegova samozavest. In zanimanje za splošno izobrazbo. Šolske ocene so bile iz leta v leto lepše. Tudi sedaj, ko je v puberteti, ne popušča, temveč samo napreduje. Le še občasno hodim na govorilne ure. Ko se vrnem domov, se o šoli sploh ne pogovarjamo. Zmeniva se za kavo. Potem pa se naslednji dan, ob kavi v miru pogovoriva o vsem in narediva plan za naprej.
Sedaj končuje osnovnošolsko izobraževanje. Prvo polletje je izdelal z povprečno oceno 3,6. Trdno je odločen, da nadaljuje šolanje na Srednji kmetijski šoli. In ima že plane za bodočnost. Če se mu bo še dalo, bo nadaljeval študij dokler bo šlo. Če pa ne, se bo pa samo izobraževal za kar bo rabil. Tudi izpit za motor in traktor ima že v načrtu. Ker vem, da zmore, mu trdno stojim ob strani. In sem prepričana, da bo v življenju zelo uspešen. Saj razvija izredno človeške kvalitete, ima visoke moralne vrednote, čustveno empatijo in posluh za sočloveka. In sama sem zelo ponosna nanj in na svoj uspeh pri vzgoji.
