Ne tako dolgo nazaj si ne bi mislila, niti verjela, da se bo meni in mojim prijateljicam, znankam življenje tako korenito spremenilo. Na slabše. Brezposelnost žensk po 50. letu starosti, potem ko smo se desetletja trudile v službi in doma. Še pred nekaj leti bi se v tej starosti pripravljale na upokojitev. Sedaj nas čaka še deset, petnajst let službovanja. Pa to ni glavni problem. Problem je kje in kako. In če sploh.
Natanko en teden pred mojim petdesetim rojstnim dnem so mi v podjetju ukinili delovno mesto. Dobesedno čez noč. Oziroma vikend. V petek sem normalno opravljala svoje delo, v ponedeljek so mi v času malice nenapovedano izročili odločbo o ukinitvi delovnega razmerja. Z datumom 1. april. To je bila nedelja. Sprva sem mislila, da si je nekdo privoščil grdo, res neokusno šalo. Potem pa sem morala vrniti službeni telefon, ključe in zapustiti prostore. Ne vem, kako sem se pripeljala do doma. Svojega jubilejnega rojstnega dne, ki je za večino eden največjih osebnih praznikov, nisem praznovala.
Kljub zmedenosti in občutku izgubljenosti sem se takoj lotila iskanja nove službe. Na začetku z velikim upanjem. Poznala sem veliko ljudi, oni so poznali mene kot dobrega strokovnjaka. Prepričana sem bila, da imam dovolj dobrih referenc, da ne bi smelo biti pretežko. Kakšna zmota. Naenkrat so postali nedosegljivi skoraj vsi, ki so me še pred kratkim » prijateljsko « trepljali po rami. Ljudje so se me začeli izogibati, kot da je brezposelnost nalezljiva bolezen. Z vsakim telefonskim klicem in elektronskim sporočilom sem čutila, da sem vse bolj sama. Ostal mi je le ozek krog res pravih prijateljev, ki so mi dejansko priskočili na pomoč. Postavila sem si pravilo pri reševanju svoje brezposelnosti: » Ne izgubljaj časa in ne ukvarjaj se z ljudmi in službami, ki jim pač ni mar zate «.
Prevelika pričakovanja sem imela tudi glede učinkovitosti Zavoda za zaposlovanje. S tesnobo sem ob vsakem obisku ugotavljala, da tam srečujem veliko, preveč brezposelnih žensk po 50. letu. Vseh poklicev, od čistilk do direktoric. Počasi me je grabila panika. Kolikšne možnosti sploh imam, da se rešim brezposelnosti? Svetovalcu na Zavodu sem predlagala, da bi opravljala javna dela. Na srečo sem izpolnjevala pogoje in bila izbrana. Na povsem novo področje dela. In prijetno presenetila sebe in druge, s kakšnim veseljem in uspehom sem opravljala to novo službo. Še vedno sem hvaležna za možnost, ki mi je bila dana.
A je ponovno sledil hladen tuš. Javno delo se je po enem letu brezpogojno zaključilo. Zakonodaja pač. Nihče od nas ni mogel razumeti, da sistem opravljanja javnih del pravzaprav ne deluje. To naj bi bila možnost zaposlitve, zlasti če se delo dobro opravlja in je tudi delodajalec navdušen. Javna dela naj bi bila priložnost za reševanje brezposelnosti. Vsi, ki smo po enem letu spet pristali na Zavodu za zaposlovanje, smo bili razočarani, saj smo pričakovali glede na dobre rezultate dela kakršnokoli možnost zaposlitve za daljše časovno obdobje.
Sedaj sodim spet med brezposelne ženske po 50. letu starosti. Prestara, da bi me kdo hotel zaposliti, premlada za upokojitev, saj je država v tem času podaljšala delovno dobo. Ko sem bila mlada, so me delodajalci večkrat zavrnili z razlogom, da nimam izkušenj, imam previsoko izobrazbo, bodo še porodniški dopusti, bolniške, celo ker sem ženska. Sedaj poslušam le še, da sem prestara. Jaz in moje znanke pa bi rade samo delale. In to dobro.
Kje je rešitev za nas, brezposelne ženske po 50. letu?
Nisem izgubila upanja. Upanje umre zadnje, pravijo. Čeprav vse večkrat obupavam. Rešuje me delo. Moja zaposlitev je iskanje zaposlitve. Vsak dan, ves dan.
