Brezposelnost žensk po 50. letu



Ne tako dolgo nazaj si ne bi mislila, niti verjela, da se bo meni in mojim prijateljicam, znankam življenje tako korenito spremenilo. Na slabše. Brezposelnost žensk po 50. letu starosti, potem ko smo se desetletja trudile v službi in doma. Še pred nekaj leti bi se v tej starosti pripravljale na upokojitev. Sedaj nas čaka še deset, petnajst let službovanja. Pa to ni glavni problem. Problem je kje in kako. In če sploh.

Brezposelnost žensk po 50. letu

Natanko en teden pred mojim petdesetim rojstnim dnem so mi v podjetju ukinili delovno mesto. Dobesedno čez noč. Oziroma vikend. V petek sem normalno opravljala svoje delo, v ponedeljek so mi v času malice nenapovedano izročili odločbo o ukinitvi delovnega razmerja. Z datumom 1. april. To je bila nedelja. Sprva sem mislila, da si je nekdo privoščil grdo, res neokusno šalo. Potem pa sem morala vrniti službeni telefon, ključe in zapustiti prostore. Ne vem, kako sem se pripeljala do doma. Svojega jubilejnega rojstnega dne, ki je za večino eden največjih osebnih praznikov, nisem praznovala.

Kljub zmedenosti in občutku izgubljenosti sem se takoj lotila iskanja nove službe. Na začetku z velikim upanjem. Poznala sem veliko ljudi, oni so poznali mene kot dobrega strokovnjaka. Prepričana sem bila, da imam dovolj dobrih referenc, da ne bi smelo biti pretežko. Kakšna zmota. Naenkrat so postali nedosegljivi skoraj vsi, ki so me še pred kratkim » prijateljsko « trepljali po rami. Ljudje so se me začeli izogibati, kot da je brezposelnost nalezljiva bolezen. Z vsakim telefonskim klicem in elektronskim sporočilom sem čutila, da sem vse bolj sama. Ostal mi je le ozek krog res pravih prijateljev, ki so mi dejansko priskočili na pomoč. Postavila sem si pravilo pri reševanju svoje brezposelnosti: » Ne izgubljaj časa in ne ukvarjaj se z ljudmi in službami, ki jim pač ni mar zate «.

Prevelika pričakovanja sem imela tudi glede učinkovitosti Zavoda za zaposlovanje. S tesnobo sem ob vsakem obisku ugotavljala, da tam srečujem veliko, preveč brezposelnih žensk po 50. letu. Vseh poklicev, od čistilk do direktoric. Počasi me je grabila panika. Kolikšne možnosti sploh imam, da se rešim brezposelnosti? Svetovalcu na Zavodu sem predlagala, da bi opravljala javna dela. Na srečo sem izpolnjevala pogoje in bila izbrana. Na povsem novo področje dela. In prijetno presenetila sebe in druge, s kakšnim veseljem in uspehom sem opravljala to novo službo. Še vedno sem hvaležna za možnost, ki mi je bila dana.

A je ponovno sledil hladen tuš. Javno delo se je po enem letu brezpogojno zaključilo. Zakonodaja pač. Nihče od nas ni mogel razumeti, da sistem opravljanja javnih del pravzaprav ne deluje. To naj bi bila možnost zaposlitve, zlasti če se delo dobro opravlja in je tudi delodajalec navdušen. Javna dela naj bi bila priložnost za reševanje brezposelnosti. Vsi, ki smo po enem letu spet pristali na Zavodu za zaposlovanje, smo bili razočarani, saj smo pričakovali glede na dobre rezultate dela kakršnokoli možnost zaposlitve za daljše časovno obdobje.

Sedaj sodim spet med brezposelne ženske po 50. letu starosti. Prestara, da bi me kdo hotel zaposliti, premlada za upokojitev, saj je država v tem času podaljšala delovno dobo. Ko sem bila mlada, so me delodajalci večkrat zavrnili z razlogom, da nimam izkušenj, imam previsoko izobrazbo, bodo še porodniški dopusti, bolniške, celo ker sem ženska. Sedaj poslušam le še, da sem prestara. Jaz in moje znanke pa bi rade samo delale. In to dobro.

Kje je rešitev za nas, brezposelne ženske po 50. letu?

Nisem izgubila upanja. Upanje umre zadnje, pravijo. Čeprav vse večkrat obupavam. Rešuje me delo. Moja zaposlitev je iskanje zaposlitve. Vsak dan, ves dan.

6 komentarjev

  1. Metka Dolgan

    Draga Tatjana,

    stara sem 47 let, pa sem 2 leti brez službe in jo iščem zaman.Kaj naj rečem?
    Pri isaknju dela srečujem delodajalce, ki tarnajo ,da so z ženskami same težave, ker grejo na porodniško
    . Moja ura za to je odbila..
    Neprestano poslušma parole, kako mladi nimajo dela.
    Kdo si ti, kdo sem jaz ….Ženske, ki bi rade delale in to dobro. RES

  2. Žal živimo in delamo v državi, kjer so “navadni” ljudje, pridni, vestni in lojalni, veliko manj vredni kot lenuhi in napihnjeni povzpetniki z dobrimi vezami. Ne samo, da smo ženske okrog petdesetega leta nezaželjene in nezanimive, tako je tudi z mladimi ženskami ( facebook.com/spelcha89?fref=ts), ki imajo diplomo, nimajo pa vez in poznanstev ali žlahte na vodilnih mestih.
    Žal se nobena ženska, ki je naših let in zaposlena na vladi, ne bo ubadala s tem problemom, dokler bo imela službo. In potem, ko jo bodo zaradi napake, ki jo bo odkrila javnost, s težkim srcem odpustili, bo na pomoč prihitel cel bataljon vplivnežev in pomagal ubogi ženski. Ona pa res ne more biti brez…ali pač?

  3. Slovenci, žal veliko pišemo in kritiziramo po raznih forumih in socialnih omrežjih, ko pa je potrebno storiti “nekaj več”, pa vsi ostanemo doma, Zaposleni, ki še imajo službo se ne želijo izpostavljati, ker se bojijo, da bi jo lahko izgubili, brezposelni pa, da bodo še težje dobili delo. Danes ni pomembno ali si starejši, mlajši, z ustrezno izobrazbo, delovnimi izkušnjami, priden delaven…zaposlujejo se samo “naši”. In kdo so ti naši ? “Naši” so tisti, ki imajo žlahto na “ta pravi strani” in poznanstva vplivnih ljudi na vodilnih mestih. In kaj potem ostane nam, navadnim smrtnikom ?

    • Should I stay or should I go…se sprašujejo slavni The clash. In to se sprašuje tudi naša generacija…ali še naprej životariti v Sloveniji ali zapustiti ostarele starše in iti s trebuhom za kruhom v tujino?

  4. Tudi jaz sem lanski december napolnila 50.let.Delala sem preko javnih del (9.mesecev,ker je bila sklenjena pogodba od 1.4.do 31.12.) in namesto da bi mi podalšali še 3.mesece kakor tudi trajajo javna dela,sem ravno po mojem Abrahamu izvedela da sem zaključila pri njih in ker imam toliko plus ur (tega v javnih del ne bi smelo biti,mora biti 5×8 ur na teden,jaz sem jih imela precej več) sem morala vrniti ključ že sredi decembra in do konec leta sem morala biti doma da zapomnim dneve v decembru z plus uram.Zdaj sem spet na zavodu in iščem službo…

  5. Spoštovana ga. Tatjana, pišite mi na zs na facebooku.

    lp Tina Ivančič

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*