Jugoslovanska košarka je vedno pomenila sinonim za najboljšo košarko na svetu. Razlog je iskati v trenerskih »genijih« in res odličnemu delu z mladimi, iz katerih so se potem rodile košarkaške zvezde. Ampak te zvezde se nikoli niso ponašale kot zvezde, ampak so se vedno z veseljem udeleževale reprezentančnih zborov, treningov in tekmovanj. Noben takratni igralec ni nikoli postavljal pogojev za sodelovanje v reprezentanci (tipična primera, ki bi se v Sloveniji lahko iz tega kaj naučila, sta Beno Udrih in Saša Vujačić) in so rade volje nastopili za reprezentančni grb in zastavo. Ljudje se še kako dobro spominjajo asov kot so Krešimir Čosić, Ivo Daneu, Dragan Kičanović, Dražen Dalipagić, »Moka« Slavnić, Mirza Delibašić (»starejša generacija« v 70 – tih in začetku 80 – tih prejšnjega stoletja), Dražen Petrović, Toni Kukoč, Dino Radja, Žarko Paspalj, Vlade Divac, Predrag Danilović, Saša Djordjević, Jure Zdovc, Zoran Čutura (»novejša generacija« oz. generacija na koncu 80 – tih in v začetku 90 – tih).
Sploh ta novejša oz. zadnja generacija z Draženom na čelu je bila nenadomestljiva in res izjemna, kar je pokazala z osvojitvijo treh naslovov na treh zaporednih tekmovanjih (evropsko prvenstvo leta 1989 v Jugoslaviji, svetovno prvenstvo 1990 v Argentini in evropsko prvenstvo leta 1991 v Italiji). Res škoda, da je država tako neslavno propadla, saj prav zaradi tega ni prišlo do »epskega« dvoboja med Jugoslavijo in edinim pravim Dream Teamom oz. moštvom iz ameriške NBA z Jordanom, Pippenom, Magic Johnsonom, Birdom in ostalimi na čelu na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992. V tem srečanju bi se edino Jugoslovani lahko kosali z Dream Teamom (čeprav tudi tukaj bi verjetno zmagali Američani), a žal se je država razpadla in tako sta se v finalu pomerili ZDA in Hrvaška, ki je sicer imela par odličnih posameznikov, ki so tvorili ogrodje jugoslovanske reprezentance (Kukoč, Radja, Dražen Petrović), a le – ti se niso mogli kosat z ameriškimi vele-zvezdniki. Če se kdo še spomni tega finala, ve, da je Hrvaška nekako držala stik z Američani v prvi polovici prvega polčasa (takrat so igrali še 2 – krat po 20 minut, ne tako kot danes – 4 – krat po 10 minut) in tam nekje v 10. minuti celo povedli po zabijanju Franje Arapovića, a potem niso več zdržali »torpeda iz Amerike« in so jih Američani popolnoma nadigrali.
Te tekme se spomnim kot bi jo igrali pred nedavnim, a minilo je že skoraj 22 let od tega, ogromno stvari pa se je v tem času spremenilo. Takšni igralci, kot so bili Dražen Petrovič, Toni Kukoč, Vlade Divac, Dino Radja, Saša Djordjević ipd. se več ne rojevajo (teh igralcev se najboljše spomnim, ker sem se pač rodil v začetku 80 – ih let; starejši oboževalci košarke se bodo spomnili »starejše generacije«) in se še en čas ne bodo. Ti igralci so živeli za košarko, košarka jim je pomenila vse oz. veliko, poleg tega pa jim denar ni bil najpomembnejša stvar, zaradi katere so se lotili profesionalnega igranja košarke. Takratne generacije niso »rasle« ob računalnikih, zato so vsak najmanjši prosti čas posvečali igranju in treningu meta, tehnike in taktike v notranjih in ogromno tudi na zunanjih igriščih.
Današnje generacije pa se že rodijo ob računalniku in zato toliko časa ne posvetijo košarki in temu primerno tudi pada kvaliteta »jugoslovanske« košarke. Zunanja igrišča marsikje samevajo, kar je v veliki meri tudi posledica vzgoje, ki otroke namesto med ljudi sili pred računalnik. »Jugoslovansko« košarko v današnjih časih skušajo nekako obudit z regionalnim tekmovanjem oz. ABA ligo, a ta se nikakor ne more kosat z bivšo jugoslovansko ligo. Jugoplastika, Cibona, Partizan, Bosna in Zadar so bili klubi z evropskim renomejem. Vsaka od ekip v bivši jugoslovanski ligi je bila doma težko premagljiva, igralci so res s srcem in dušo igrali za svoj klub, denar pa jim ni predstavljal glavnega motiva za igranje (kot že rečeno). Danes pa igralci takoj, ko postanejo že malce boljši, že odidejo v tujino (pa to se dogaja v vseh športih, ne samo košarki), tam pa že mislijo, da so ne vem kakšne zvezde, a tam mnogi ne pokažejo vseh svojih potencialov in mnogi tudi obstanejo na klopi oz. zelo malo igrajo za svoje klube. Lahko reče kdo kaj hoče, oseba mora čustveno dozoret, da se lahko odpravi v tujino in da lahko tam igra vidno vlogo v klubu. Ko prideš v tujino, se moraš zavedat, da še nisi dosegel nič kaj velikega, da te še vedno čaka trdo delo in garanje za dosego svojih ciljev.
Vsak v tujini (pa naj gre tja kot športnik, delavec ali turist) je tam najprej tretiran kot tujec, šele ko se dokažeš in res kaj pokažeš, te počasi »vzamejo za svojega« in se začnejo »poistovetit s teboj«. Mnogi današnji košarkarji pa mislijo, da če igrajo v kakšnem zvenečem klubu ali v najmočnejši ligi NBA, da so že zvezdniki in da lahko postavljajo pogoje za udeležbo na reprezentančnem zboru in tekmovanjih. Igranje za reprezentanco mora bit vsakemu v čast in ponos (tako kot je bilo prejšnjim generacijam) in tukaj ni zvezdnikov in »nezvezdnikov«. Vsak se mora na treningih trudit po svojih najboljših močeh in na podlagi tega lahko pride ob predpostavki dobrega strokovnega vodstva pride do rezultatov.
Če povzamem celotno zgodbo, bivša jugoslovanska košarka je bila vedno ena izmed najboljših košark na svetu, vedno znova so se rojevale košarkaške in trenerske legende, ki so vedno znova navdihovale nove generacije. Tega še lep čas ne bo, a verjamem, da enkrat se bo vseeno zgodil preporod košarke bivše države.
