Kako zgraditi svojo samopodobo? Obstaja več načinov, ki jih različni terapevti skozi znanost, teorije in izkušnje uporabljajo in priporočajo, da bi pomagali ljudem. Delajo z namenom, da bi čim več ljudi, pa tudi vsak posameznik, prišlo do boljše samopodobe, samozavesti. Lahko tudi mi sami sebe spreminjamo in poskušamo izboljševati na različne načine, z branjem knjig, hodimo na različne terapevtske delavnice, skupine, z obiskovanjem predavanj o osebnostnem razvoju, lahko nam kdo pove izkušnjo in jo vzamemo za svojo, jo preizkusimo.
Sama sem poskušala najprej z branjem poučnih knjig, tudi kakšna predavanja sem poslušala, obiskovala skupino Al-Anon. Na izobraževanju za moje delo, ki ga opravljam, je bilo veliko napotkov, kako izboljšam svojo samopodobo, da si dvignem svojo samozavest. Na poti samospoznavanja, sem spoznala tudi baptistično skupnost, kjer sem prišla do nekaj temeljnih spoznanj. Tukaj, v tej skupnosti, so bili prvi, ki so me sprejeli tako kot sem, z ljubeznijo, brez obtoževanj, ko sem imela o sebi in drugih še vedno najslabše mišljenje.
Vse kar sem na svoji poti spremembe spoznala, sem skušala preizkusit na sebi, da bi preverila ali vse te teorije in izkušnje drugih držijo ali te trditve res delujejo. Preveriti sem hotela, kako bi me lahko vse, kar mi je prišlo na pot, pripeljalo do moje boljše samopodobe. Povsod je bilo zagotovljeno, da pomaga do boljše samopodobe, samozavesti. Vendar ne pri vseh enako in to je res.
Ja, do neke mere je res pomagalo. A kmalu se je vse vrnilo, vse v stare tirnice in vedno znova sem padala na preizkušnjah.
Preizkusila pa sem vsa ta znanja in napotke v toliko, da sem ugotovila, da res nekaj deluje.
Ampak še vedno sem imela občutek, da nisem dovolj dobra. Želela sem biti kot drugi, ki so mi kazali izraz dobre samopodobe, da so samozavestni, da so srečni, zadovoljni, uspešni, … . Spraševala sem se, kako lahko drugim uspeva v poslu, življenju, v odnosih, v ljubezni, meni pa ne? Zato sem korakala naprej in bila odprta za nova znanja, spoznanja, izkušnje in spremembe.
Opazovala sem ljudi, se pogovarjala z njimi, vendar mi moja opazovanja, intuicija, občutki, izrazi na obrazih ljudi, niso kazali navzven, da res to čutijo, da so bolj samozavestni, spoznala sem, da v resnici tudi večina niso bili. Nekaj je manjkalo. Manjkal je žar, izpolnjenost, mirnost,… . Ja, na nekem področju so res bili samozadostni, imeli občutek, da so srečni, uspešni, dobri. Ampak drug moj občutek, njihova energija mi ni sporočala, da je to res. Saj so bili na nekem drugem področju življenja neizpolnjeni, prizadeti, da se srečujejo s težavami, kot jih imam sama, ampak oni morda na drugem področju. Morda malo drugače, vendar na isti osnovi. Izraz na njihovem obrazu, njihove oči so govorile drugače. Ni bilo iskric, prazen izraz v pogledu, izraz na obrazu ni kazal, kar so govorili,…
Potem sem končno našla rešitev za sebe, jo izkusila, preizkusila, podoživela in začela vsakodnevno uporabljat, razumevat. Ugotovila sem, da za vsako področje mojega življenja lahko najdem izpolnitev, zadovoljstvo, potrditev, izpolnjenost in mir, najprej v sebi. Spoznala sem, da sem v življenju morala podoživet vse, kar sem doživela, da sem danes to, kar sem. Pripeljalo me je do tega, da sem lahko odpustila, da nisem več jezna, sovražna do tistih, ki so me prizadeli, ampak hvaležna, saj sem se skozi te izkušnje največ naučila v svojem življenju. Prav zaradi tega lahko ljudem pomagam, jih opogumljam, vzpodbujam, da je vredno delati korake naprej. S takim načinom sem znala v ljudeh videt in prepoznat njihove vrednote in ugotovila, da je vredno, da delam tudi sama korake naprej.
Spoznala sem tudi, da so v življenju vzponi in padci, ampak da si na tej svoji poti vedno sam pri svojih odločitvah, da se namesto tebe nihče ne more in ne bo odločil. Tudi takrat, ko si najbolj žalosten, ko najbolj trpiš, pa tudi, ko si najbolj srečen. Umetnost je najti ravnovesje, da ni prevelike evforičnosti in nihanja, saj so ekstremni občutki, ko boli, žalost, jeza, razočaranje, nasilje, strah, brezizhodne situacije,…, najbolj škodljivi za lastno počutje, zdravje.
Kako najti rešitev in na kakšen način se iz take situacije, takih občutkov in doživetij rešite sami? Kako sam sebi lahko pomagaš do izpolnjenosti, sveže energije, ki ti daje ustvarjalnost, zadovoljnost in izpolnjenost?
Vse to zmorete tudi vi! Vsak to zmore! Samo kako, na kakšen način?
Imate kakšno idejo, kako bi lahko svojo samopodobo utrdili na vseh področjih svojega življenja?
Tudi na tistih področjih, kjer si najbolj razočaran, kjer najbolj boli, si bil najbolj prizadet, kjer si se moral najbolj potrudit, si trpel in lahko prav zaradi tega trpiš še danes, obsojaš druge in si ne znaš pomagat?
SAMO Z LJUBEZNIJO DO SEBE!
Kako ljubezen do sebe v sebi najti?
Najprej vprašajte sami sebe! Ali sebe res dobro poznate, se cenite, spoštujete, razumete, se imate radi take kot ste? Iz izkušenj vam povem, da se ne! Vi samo mislite, da se dobro poznate, v resnici se pa ne!
Preizkusni test!
Ste imeli kdaj v življenju izkušnjo, ste doživeli, da je nekdo rekel nekaj slabega o vas, kar vas je močno prizadelo, ker ste vedeli, da to ni res?
Kako ste odreagirali? Verjetno ste se začeli braniti in rekli, da ni to tako, kot govori! Lahko ste bili tudi tiho in niste nič rekli, ste bili prizadeti, žalostni, razočarani, vas je bilo strah, ste bili obupani,… .
V besedi je moč. Včasih beseda bolj prizadene, kot udarec. Beseda se začne že med dvemi ušesi, v mislih, šele potem pride skozi usta! Ko je beseda izrečena, je nikoli več ne moreš potegniti nazaj. Zato pravijo, da ni zastonj rečeno, desetkrat premisli, preden kaj izrečeš nekomu, še posebno z namenom, da bi to osebo prizadel.
Če dobiš fizični udarec, bolečina enkrat mine. Beseda, izgovorjene obtožbe, poniževanja, …, ostanejo. Globoko v tebi ostanejo in jih največkrat nikoli ne pozabimo. Vedno znova nas opominjajo pri naši samopodobi, pri naših pomembnih življenjskih odločitvah.
Kakšni občutki so bili takrat v vas, ko so vas prizadeli z obtožbo, za kar ste vedeli, da ni resnična? Ste imeli občutek, da niste dovolj dobri, občutek krivde, mešani občutki,… ? Že mešani občutki so dovolj za slabo samopodobo.
Kadar pa se začnete še braniti, čeprav samo v mislih, imate dokazano občutek krivde, ker se želite braniti in želite dokazovati, da ste boljši, kot je bilo rečeno. Zakaj se morate braniti za nekaj, kar ni res? Ste imeli kdaj občutek, da ste pri taki obrambi nekaj dodatno izgubili, nasprotna stran pa je pridobila na moči? Kot bi bili v začaranem krogu. Občutek nemoči. Sama zelo dobro poznam ta občutek.
Vse te zgodbe se dogajajo v vsakdanjem življenju v medsebojnih odnosih. Starši-otroci, otroci-starši, partner-partner, šef-delavec, prijatelj-prijatelj, sosed-sosed in druge kombinacije. Povsod se najdemo.
Zakaj bi se branili in nekomu dokazovali, da ste boljši? Saj vas ta oseba, ki vas je prizadela, osebno sploh ne pozna dovolj dobro, da bi si upala izreči tako trditev o vas. Pozna samo en del o vas, pa še ta po vašem prepričanju ni resničen.
Reagirali ste zato, ker vi sami sebe ne poznate dovolj dobro!
Kako bi se počutili, ko bi dobili občutek, da se ne potrebujete pred nikomer nikoli več zagovarjat in branit, razen pred samim seboj in višjo silo. Le vi in Bog, ali kakorkoli imenujete to silo-energijo, vesta, da ste ustvarjeni po božji podobi in sličnosti. Nihče nima pravice, da vas obsoja, razen vi samega sebe, in Bog.
V kolikor nekaj res niste dobro naredili, ali ste nekomu prizadejali bolečino, škodo z vašim načinom obnašanja, dejanji in govorjenjem, boste morali to rešiti sami. Najprej boste morali odpustiti samemu sebi za to dejanje, ali misli in prositi, da vam odpustijo tudi tistih, katere ste vi sami prizadeli.
Praktičen dokaz! Na primer, nekdo usmerja kazalec v nekoga, da je kriv za nekaj, za kar ga obtožuje. Prizadene to osebo, ko mu to obtožbo izreče. Lahko ni izrečena, je pa samo usmerjena misel, prsta sploh ne vidi. Taka misel se lahko nabira celo življenje. Ampak prsti obstojajo in misel tudi, so usmerjeni. Tukaj se začne!
Ko izrečeš nekomu “ti si kriv”, da jaz nisem to dosegel, živel, bil uspešen, srečen, se šolal, poslovno uspel, … . Poglejte svojo roko in svoj prst, ki je usmerjen v nekoga, da je kriv. Kaj vidite?
Koliko prstov je usmerjeno v to osebo? Dva! In koliko prstov vidite, da je usmerjeno proti vam? Trije!
Kaj vam to pove? Če vi v nekoga usmerjate krivdo, je vprašanje, zakaj vas to moti? Kakšen odnos imate do te osebe in odnosa s to osebo, do te situacije? Ali vse veste, ali to osebo v resnici dobro poznate, da imate pravico to delati? Ali ste s svoje strani naredili prav vse, da do take situacije sploh nebi prišlo? Če ste iskreni do sebe? Zagotovo niste naredili vse za boljši odnos, situacijo, delo, razumevanje, … in poznali vsega, vseh detajlov, da bi lahko obsojali.
Zagotovo pa vas je ta oseba obsojala in vedno znova iskala napake pri vas, da vi nebi opazili in si upali kazati napak te osebe.
Ko je na nasprotni strani ta prst obrnjen proti vam, razumete, da mora ta oseba veliko stvari pri sebi razrešiti, da bi vas lahko obsojala ali krivila. Morda ima ta oseba sama občutek krivde, pa bi ta občutek rada prevalila na vas?
Ste že kdaj samo razmišljali, da je nekdo kriv, za vašo situacijo, vaše občutke-počutje, življenje, izobrazbo, partnerstvo, … , da niste dosegli tisto, kar ste si potihem želeli in nikoli izustili-povedali. Samo obtoževali! Morda ste kdaj, kaj rekli, morda nikoli. Kaj ste vi sami naredili, da bi se premaknili iz te situacije?
To pomeni, da sta vseskozi dva prsta usmerjena v obtoženega, trije pa so obrnjeni k vam.
Vseeno v kakšnem razmerju ali odnosu ali situaciji, delovanje je isto.
Ali starš obsoja otroka, ali otrok obsoja starše, ali partner obsoja partnerja, ali prijatelj obsoja prijatelja, ali sosed soseda, ali šef delavca, ali delavec šefa, otrok obsoja otroka , brat sestro in obratno, v vrtcu, v šoli, učenec obsoja učitelja, učitelj obsoja otroka, državljan državo in obratno, variant je neskončno. Vprašanje je samo, kje imate to težavo in v odnosu do koga.
Najtežje je v situaciji, ko je starši ne razumejo, otroci pa še manj in so nemočni, da bi se postavili v bran. Zato se največkrat ta slaba samopodoba začenja že v otroštvu, katero nesemo naprej v življenje.
Do vseh teh situacij in občutkov prihaja, ker sebe ne poznamo dovolj dobro. Če bi sebe zelo dobro poznali, bi bili sposobni spoznavati tudi druge in bi na drugačnih spoštljivih nivojih komunicirali drug z drugim in iskali rešitve, nebi obsojali, kaznovali, prizadevali drug drugega. Iskali bi vrednote!
Kje začeti iskati vzroke te svoje slabe samopodobe in občutek, da niste dovolj dobri? Kako najti pri sebi, od kdaj se to že dogaja?
Narediti morate svojo samoanalizo celega svojega življenja, kamor vas vodi spomin, ko ste prvič dobili tak občutek, ki vas je zabolel, prizadel, ste dobili prvi močen občutek, da niste dovolj dobri, da od vas pričakujejo nekaj nemogočega, kot bi govorili kitajščino in niti ene besede niste razumeli, samo prizadelo vas je. Tako močno je bolelo, da je ostalo do danes. Na vas nekdo vpije, vas zmerja, vas obsoja, lahko tudi fizično prizadene, … . Kdo je ta oseba, ki vas je najprej prizadela, koliko časa to že traja in kam vse ste ta občutek nesli s seboj, v katere odnose, razmerja?
Ta samoanaliza vas bo pripeljala, do globokega prepričanja, ki je vzrok za vse vaše dosedanje stanje in odločitve ali neodločitve. Tudi, če se za nič ne odločite, se odločite, da ne boste nič naredili. Lahko nobene odločitve ni, tako tudi nobene spremembe ne bo, vi pa trpite, in obsojate, in pričakujete, da bo nekdo drug naredil tektonski premik za vas ( Se spomnite: Pričakovanja so najhujša bolezen ljudi, da se ne premaknejo naprej! ).
Iskreno se vprašajte, kako dolgo bi bili zadovoljni s spremembo, ki bi jo naredil nekdo drug za vas? Kadar spremembo naredite sami, razumete, cenite, spoštujete, delujete, ste ustvarjalni … .
Kadar spremembo naredi nekdo drug za vas, vedno iščete še nekaj, kaj ni dobro. Ne znate ceniti trud, delo in vse kar je nekdo za vas naredil, vam pomagal, omogočil, uresničil, dal,…
V nadaljevanju vam bom prikazala, kako izdelate svojo samoanalizo. Kako jo naredite in zakaj je to tako pomembno. Iz samoanalize boste spoznali, od kdaj ta vaša slaba samopodoba izhaja. Kam vse ste jo nezavedno nesli. Zavedali pa se boste tudi svojih pozitivnih vrednot, zaradi katerih ste danes to kar ste, ki ste jih v življenju pridobili in vam bodo dale moč in energijo, da boste razumeli, zakaj ste morali podoživeti tudi vse tisto, kar vas je najbolj bolelo in ste najbolj trpeli, da boste znali odpustiti sebi in odpustiti tistim, ki so vas najbolj prizadeli.
Odpustiti drugim? To je najtežje, česar marsikdo še ni sposoben naredit. To breme lahko nekdo nosi celo življenje in gre z njim v grob. Vendar se da odpustit, ko veš kako! Dejstvo je, da pozabit ne moreš, saj te vedno znova dogodki, situacije, izkušnje, filmi, s pogovorom z nekom s podobnimi izkušnjami, pripeljalo do tega, da se spomniš. Vprašanje je ali se smilite sami sebi ali greste pogumno naprej, saj je najtežja preizkušnja že za vami in jo razumete, delate nove korake proti ciljem, v katere vi verjamete, da jih lahko uresničite.
Kako v sebi najti vrednote, da bi se bolj spoznali in cenili take kot ste? Najprej vi sami sebe! Da bi začutili ljubezen do sebe in spoznali, kaj ljubezen v osnovi je! Nadaljevanje sledi!
Preberite tudi:
