Redni pivci kave se boste gotovo strinjali z mano, da je težko začeti dan brez prepotrebnega napitka. V preteklosti je bilo veliko polemik o tem, je kava strup, ali zdravilo. Lahko bi rekli, da so o kavi tako njeni privrženci, kot nasprotniki toliko pretiravali, kot o nobeni drugi pijači. Zame je to preprosto užitek – vonj, okus, prebujanje, začetek delovnega dne.
Poznamo veliko zgodb o odkritju kave in njenih blagodejnih lastnostih. A ste že slišali tisto o plešočih kozah? Mene je tako prevzela, da jo moram deliti z vami.
Arabski kozji pastir je opažal, da so njegove koze veliko bolj živahne kot črede drugih pastirjev. Tudi ponoči niso spale, kadar so jedle rdeče plodove z določenih grmov. Pastir je zgodbo pripovedoval tamkajšnjim menihom, zato so neke noči odšli z njim za čredo. Sklepali so, da obstaja razlaga za plešoče poskakovanje koz prav v tem grmu. To tezo so hoteli potrditi, zato je eden od menihov plodove prevrel in spil prekuhano tekočino. Poskus je čudovito uspel. Od takrat naprej so menihi pili prevreto pijačo vsako noč pred molitvijo. Radovedni pastir pa je pozabil na vse težave. Ko so koze plesale, je veselo plesal z njimi. Postal je najsrečnejši pastir v Arabiji.
Kava je napitek iz prevretih zmletih zrnc kavovca. Manj premožni si je niso mogli privoščiti. Posegali so po nadomestkih. Ponekod na podeželju so se ti nadomestki ohranili še daleč v 20.stoletje. Seme divjih vrtnic je prav okusna in zdrava kava. Navdušil jih je tudi župnik Kneipp s svojo sladno kavo. Z njo naj bi leta 1894 v Rimu zdravil samega papeža. Nekaj let kasneje pa se je na Slovenskem trgu začela uveljavljati žitna kava. V Nemčiji pa je bila najbolj razširjena cikorija.
Ljudje smo nagnjeni k temu, da pozabimo vzeti svojo dozo dnevnega vitamina. Nisem pa še slišala, da bi kdo pozabil popiti svojo jutranjo kavo. Za pivce kave je to obred.
Vsi se še spominjamo časov, ko smo to opojno substanco nabavljali čez mejo. V človeški naravi je večna želja po profitu. Zato je bila to zlata doba za prenekatere preprodajalce, ki so izkoristili ponujeno priložnost in »mastno« služili.
Danes je na tržišču toliko vrst kave in drugih različic napitka, da bi le pravi poznavalci znali poimenovati vse vrste.
Sama sem se komaj nekaj dni nazaj, ob gledanju zanimive televizijske oddaje, naučila kuhati pravo turško kavo. Vse doslej sem to na videz preprosto stvar, počela povsem napačno. Zato dober nasvet vsem gospodinjam: “Ne zakuhajte kave v vročo vodo, ker ji s tem odvzamete kvaliteto”. Jaz jo odslej kuham po naslednjem receptu:
V lonček natočim hladno vodo. Vanjo vsujem kavo. Na osebo dam eno žličko. Lonček nato pristavim na ogenj in vseskozi mešam. Vodo segrevam počasi.
Pazim, da ne skipi. Ko vidim, da se je pena dvignila, posodico postavim na hladno podlago, da se nekoliko usede. Predno kavo natočim, dam na dno vsake skodelice žličko pene.
Nič vas ne stane, če postopek preizkusite. Morda bo všeč tudi vam.
Ko govorimo o kavi, pa ne bi bilo prav, če bi pozabili na slovensko književnost. Prav nikogar ni med nami, ki ne bi prebral Cankarjeve Skodelice kave. Pisatelj si so je zaželel, čeprav je vedel, da še kruha ni veliko. Ko mu je mama, ki je sicer molčala, vendarle postregla s skodelico dišeče kave, jo je zavrnil. In ta grenka črna pijača je izbrisala nasmeh na maminih ustnicah, pisatelju pa zarezala skelečo rano v srce.
