Vprašanje:
Kot prvo bi se vam rada zahvalila za pomoč ki je nudite zastonj. Zaupati vam morem, da sem bila že na treh terapijah v zadnjih osmih letih s tremi psihiatri. Vendar nobena terapija ni bila učinkovita, s tem da sem jih tudi zelo hitro prekinila. Takrat sem bila prepričana, da so bili krivi zdravniki. To je bilo neupravičeno, problem je bil namreč v tem, da nisem bla povsem iskrena z njimi, česar pa se nisem zavedala niti sama, tako da mi pravzaprav nihče ni mogel pomagati. Večiko let je bilo zelo težko z menoj. Bila sem konstantno nezadovoljna, nobena služba, družba in mesto mi ni prijalo, zaradi mojega nezadovoljstva sem veliko potovala, menjala okolja, se šolala, menjala poklice, dečke tudi.
Na začetku sem v zvezi vsakokrat pomislila “to je to”, vendar mi je že po nekaj mesecih postalo neznosno. Najprej sem mislila, da ni tako hudo z menoj, ker sem se vedno iskala, ubistvu sem bila celo ponosna na mojo kapaciteto prilagajanja novemu okolju itd. Vse do dneva, ko sem videla da temu ni konca. Stara sem 29 let. Nazadnje sem se selila lansko leto, pustila sem vse kar sem imela in protestno, razočarano spakirala in odšla. Sedaj sem počutim veliko bolje, čeprav mi mnogo stvari ne ustreza, sem se odločila, da moram vztrajati v stvareh dokler ne bom zadovoljna. Ampak do tega seveda ne bo prišlo če se bom stalno selila in zapuščala, kar sem zgradila itd. Zdaj šele vidim, koliko imam slabih navad. Prav vsak dan jih vedno bolj spoznam. Moje življenje je bil en veliki kaos. Se mi zdi, da moram navaditi moje možgane na drugačno, bolj urejeno življenje, kar pa je težko, ker imam nekakšen čuden občutek in sicer, kot da bi bili ločeni od mene. Vsak dan jih navajam nekaj novega, kar mi povzorča velik stres, strah pred neznanim, pred neznano jaz… In moje vprašanje je: je človek res samo navada? in če uspem samo sebe modelirati pomeni, da imam dvojno osebnost? Ali mogoče da sem brez osebnosti? Včasih se čudno počutim, ko razmišljam o vseh teh stvareh in se spopadam z vsemi temi vprašanji. Veselim se vašega odgovora. Hvala se enkrat. Veliko Uspeha za naprej.
Odogovor:
Ni za kaj, prav resnično mi je v veselje. In hvala vam, ker ste bili pogumni in mi napisali tale sestavek.
Zelo velik korak ste naredili že s priznanjem, da ni bil problem v psihiatrih, pri katerih ste poiskali pomoč, temveč v tem, da niste bili iskreni in vam zaradi tega ni mogel nihče pomagati. Vaša nestanovitnost pri selitvah, službah in moških kaže je odsev vašega nezadovoljstva in poskus bega. Seveda ne vem veliko o vas in je težko karkoli sklepati, dobro bi bilo pogledati tudi vašo preteklost, kjer se skrivajo mnogi odgovori. Ne glede na to, pa lahko rečem, da nam je mnogokrat lažje opustiti nekatere stvari in enostavno oditi kot se spopasti s težavo. Vsi vemo, da je včasih zares težko v nečem vztrajati. Predlagam vam, da se odločite za nekaj (lahko je nekaj vsakdanjega), neko stvar in jo poskušajte početi toliko časa, da vam pride v navado in postane rutina. Naj bo to hobij, prehrana, skrb za domačo žival itd. Učite se na majhnih stvareh. Spoznavajte, zakaj vam kaj ne paše in zakaj bi radi odnehali. Kaj čutite takrat. In kaj čutite, ko vam uspe nekaj izpeljati do konca (zadovoljstvo, srečo na primer). Tako boste pridobivali na lastni vrednosti. In ne pozabite se za to nagraditi. Paralelno povlecite spoznanja nato tudi na situacije z moškimi, službami, potovanji. Morda najdete nekatere podobnosti. Razumljivo pa je, da so pri odnosih zadeve bolj zapletene. Vprašajte se, zakaj se na primer v zvezi ne morete ustaliti? Kakšne moške ste imeli do zdaj? Kakšne so njihove lastnosti? Kakšne so vaše? Mnogokrat si izbiramo partnerje na podlagi svojih izkušenj iz primarne družine. Iz otroštva dobivamo določene vzorce, ki jih prevzamemo ter tako živimo svoje življenje. Če so ti vzorci nezdravi, nam lahko precej škodujejo. Zato je smiselno da se vprašate tudi, kakšen je bil vaš odnos z očetom ter kakšna je bila vaša celotna družinska dinamika.
Vesela sem za vas, da ste zdaj veliko bolje. Vaša odločitev vztrajati, četudi vam kdaj ni po godu, je pravilna. To, da spoznavate svoje (slabe) navade, je super. Tako spoznavate sami sebe. To ne pomeni da ste slab človek, če z nečim niste zadovoljni. To pomeni, da imate zdaj nekaj, na čemer lahko delate. Torej ste bogatejši, če me razumete. Vzemite si življenje kot izziv, ker to tudi je. In verjemite, nihče na svetu ni samo zadovoljen, mnogi se spopadajo s podobnimi vprašanji kot vi, tako da niste sami. Torej pri nikomer ne boste našli samo zadovoljstva. Celoten čar je v zmožnosti najti ravnovesje. Predstavljajte si starinsko tehtnico. Tehtamo lahko tako, da najdemo primerno protiutež; takrat je tehtnica v ravnovesju in mi lahko določimo določeno težo. Podobno je v življenju. Vedno se borimo za naš optimum, da nam bo lepo in da bomo zadovoljni. Da ko pride problem, smo sposobni najti proti utež, ga rešiti in priti bližje k ravnovesju, ki si ga želimo doseči. Nezadovoljni smo, kadar smo daleč od željenega, zadovoljni pa v primeru, ko smo bližje ravnotežju, ki ga želimo doseči. In nikjer ni vedno le popolno. Če dobro pomislite, ali bi bilo sploh še zanimivo, če bi bilo vse popolno? Ne, ker ne bi imeli motivacije in volje za to, da kaj dosežemo. Torej naša nepopolnost določa našo popolnost, ker brez nepopolnosti sploh ne bi vedeli, kaj popolnost je.
V odgovor na vaše vprašanje o modeliranju – sem mnenja, da smo sposobni modelirati sami sebe. Torej, lahko spreminjamo svoje navade, se odločimo biti srečni, pozitivni, negativni, jezni… Mi imamo moč, da si spremenimo življenje. Nihče nam ga ne more spreminjati življenja ali nas, če mi v to ne privolimo. Razen v nekaterih primerih, na primer, ko smo majhni in ko smo odvisni od svojih staršev. To ne pomeni da imamo dve osebnosti (čeprav je to tudi mogoče v izrednih razmerah, da se razvijeta dve, lahko tudi več osebnosti, vendar se ne obremenjujte s tem) ali da smo brez osebnosti.
Omenili ste, da se vam zdi, da gre za dve stvari pri vas in vaših možganih. In če prav razumem, stres in strah vam povzročata to, da morate sami sebe (svoje možgane) navajati na novosti in pred neznanim jazom. Zanimivo ste to napisali. Ker vas ne poznam, ne morem iz tega delati nekih sklepov. Je pa razvidno, da se zelo bojujete sami s seboj. Ljudje se premalo zavedamo, da če gremo pretirano proti toku, bo nasprotujoča sila še močnejša, zato je včasih bolje popustiti in sprejeti določene stvari. Vam bom skušala ponazoriti s preprostim primerom. Če je na primer hudo neurje z močnim vetrom in če hodite proti temu vetru, bo vaš napor ogromen in nikamor ne boste prišli. Izgubili boste ogromno energije, ker je ta veter močnejši od vas. V takšnem primeru je bolje počakati, da nevihta mine. Po neurju boste imeli dovolj moči za nadaljevanje svoje poti. Torej, če se boste bojevali sami s seboj, ne boste imeli energije in ne boste osredotočeni na to, da bi živeli življenje, ki ga želite. Ker boste preveč fokusirani na to, kaj vse je narobe. Poskušajte sprejeti šibke točke in se ne ubadajte s tem, kako grozno je, ker jih imate (to vam jemlje moč). Sprejmite kar ste, ker ste prekrasno bitje, ki si zasluži srečo in zadovoljstvo. In ne bojujte se proti sebi temveč s tem, da lahko vaše stanje spremenite in dosežete srečo.
Upam, da sem vam bila kaj v pomoč. Lep pozdrav,
univ. dipl. psih. Larisa Oblak
Ostale nasvete si lahko ogledate na
