Bela peč (oz. po italijansko Monte Bila pec) leži na nadmorski višini 2146 metrov, nad smučiščem Sella Nevea. Osamljena gora pada v dolino s prepadno in mestoma previsno steno, v kateri so številne plezalne smeri. Obdajajo jo visoke gore drznih oblik, ki sestavljajo Kaninsko pogorje.
Napovedane so bile odlične vremenske razmere in zapeljali smo se v Nevejski prelaz oz. sedlo, ki leži na nadmorski višini 1195 metrov, na stiku gorskih skupin Kanina in Viša. Kraj Na Žlebeh (izvirno slovensko zemljepisno ime izpeljano iz italijanskega imena Sella Nevea) je odlično planinsko izhodišče in pomemben smučarski center. Tu se v dobrih snežnih razmerah razprostirajo čudovita smučišča, ki segajo visoko pod kaninska ostrenja. Tokrat smo se odločili da se podamo proti vrhu Bela Peč po markirani pešpoti 636. Sprva je pot potekala po gozdu, nato pa je ob vse pogostejših razgledih gozd postajal vse redkejši. Z razmeroma strme poti so se nam iz koraka v korak odpirali novi razgledi. Takoj nad gozdno mejo pa se nam je pokazal povsem nov svet, kjer se je sneg lahko meril v metrih.
Pot zaradi velikih količin snega ni bila več vidna. Mestoma je bila tudi precej izpostavljena, zato je bila potrebna velika previdnost. Tik pod vrhom, kjer smo se že povsem približali pečinam Bele peči, smo se zaradi snežnih in kar precej adrenalinskih razmer (predvsem zaradi družbe že dobro utrujenih štirih majhnih nogic) odločili ta tokrat žal na današnjih fotografijah ne bo koče Gilberti, ki krasi navpično steno Bele peči. Korak za korakom smo prečili snežišče do smučarskih prog smučišča Sella Nevea, na zasluženo malico, po uspešno premaganih skoraj sedemsto metrih višinske razlike. Tu nas je sprejelo pravo poletno vzdušje. Sonce je neusmiljeno pripekalo, sneg pa je postajal vse bolj mehak.
Koča Gilberti stoji v vznožju severnega ostrenja grebena med Prestreljenikom in Visokim Kaninom in v neposredni bližini severnozahodno ležeče Bele peči. Poleg koče Gilberti je tu še par jamarskih bivakov. Prav pod vzhodno steno Bele peči je votlina, ki je nekoč služila za planinsko zavetišče redkim obiskovalcem tamkajšnjih gora.
Podi in snežne strmine, ki obdajajo Belo peč, so neskončen raj za ljubitelje snežnih aktivnosti. Poleg smučanja je tu še mnogo drugih športnih možnosti. Od deskanja, turno smuke, pohodov po snegu s krpljami in jadralnega padalstva.
Bela peč nas s svojo skalovito nagrmadenostjo ter prepadnimi vertikalami povsem očara in preseneti. Tu si lahko ogledamo visokogorski kras v različnih oblikah in s številnimi naravnimi znamenitostmi.
Kanin leži v Julijskih Alpah, na meji med Italijo in Slovenijo. Na jugovzhodu se dviguje iznad bovške kotline, na zahodu pa pada proti Jezerski dolini, dolini Reklanice in Reziji. Bela peč se nahaja severno od glavnega kaninskega grebena. Odpira lep razgled na široko razgrnjen Kanin in njegova severna ostrenja. Čudovita predstava skalnega odra in zaplat, ki so prikrpane vse naokoli. Najvišji vrh Kaninskega pogorja in hkrati mejna gora med Slovenijo in Italijo je Visoki Kanin ali Monte Canin, z nadmorsko višini 2587 metrov.
Ker rešetasti kraški Kanin ne more na površju zadržati obilico vode, vse te ogromne količine pridrejo na dan na obrobju gorske skupine. Voda si išče pot v predrtih apnencih in počasi, a vztrajno raztaplja kamnino. Delovanja vode je lahko opaziti skorajda na vsakem koraku, saj so goli kraški podi z zanimivimi kalnimi oblikami, kotliči, razpokami, škrapljami, žlebiči, ledeniško oblikovanimi krnicami in brezni posejani po vsem pogorju. Zaradi geoloških razmer se večina voda pretaka proti Bovški kotlini, zato je na slovenski strani bistveno več izvirov kot na italijanski. Poleg tega leži dolina Soče nižje od Rabeljske in Reklanske doline na severni strani Kanina.
Danes vse prepogosto pozabljamo, da živimo na enem najlepših kotičkov na našem planetu, ki je poln naravnih biserov. Bela peč je zagotovo eden izmed čudovitih biserov Italije. Naravne bisere Slovenije pa si lahko ogledate na povezavi: NARAVNI BISERI SLOVENIJE
