V mnogih primerih se prakticiranje borilnih veščin lahko vzame kot terapevtsko posebno, če že začnemo s takšnim pristopom. Bodisi je učitelj dober pedagog in rad pomaga ljudem in tako skuša na treningih s pomočjo veščine zgraditi svoje učence v trdne, odločne, stabilne in srečne posameznike ali pa je sama ciljna skupina določene veščine skupina s posebnimi potrebami, bodisi fizičnimi ali psihičnimi.
Tako ljudje s fizičnimi pomanjkljivostmi kot so slaba koordinacija telesa ali dela telesa, šibke mišice zaradi pomanjkanja gibanja, starost lahko s prakticiranjem borilne veščine poleg konvencionalne medicine izredno izboljšajo svoje zdravje. Ena izmed takšnih borilnih veščin je recimo Tai Chi Quan, ki je znan predvsem na vzhodu a se ga vedno več prakticira tudi pri nas. Posebno radi ga prakticirajo starejši, saj pri njem ni sunkovitih gibov, dolgoročni učunki pa so več kot blagodejni tako za telo kot tudi um.
Pri posameznikih s psihičnim motnjami kot so agresivnost, pomanjkanje samozavesti, pomanjkanje koncentracije in podobno pa borilne veščine delujejo kot ventil preko katerega se posameznik lahko izrazi na kreativen način in tako pridobi o sebi drugačno sliko, se nauči socialnih stikov, spoštovanja in discipline. Pri terapiji z borilnimi veščinami je izrednega pomena, da se učitelji zavedajo stanja v katerem so njihovi učenci saj le tako lahko uspešno izpeljejo vadbo in so doseženi tako kratkoročni kot tudi dolgoročni cilji vadbe. Učitelji morajo biti usposobljeni tako fizično kot tudi spoznati naravo motenj, s katerimi se spopadajo njihovi varovanci. Če k nekomu s psihično motnjo pristopimo na napačen način, lahko situacijo le še poslabšamo saj mu z vadbo lahko sporočamo napačne informacije.
Tipičen primer kako lahko vadba borilne veščine pozitivno vpliva na posameznike je brazilska capoeira. V brazilskih barakarskih naseljih ali favelah lahko po ulicah vidimo nešteto malih izgubljenih otrok, ki tavajo brez cilja in ki jim velikokrat preti ne tako svetla usoda, bodisi v povezavi z mamili, prostitucijo ali nasiljem. Ker so največkrat prepuščeni sami sebi, je zanje velika sreča, če jih pritegne kakšna šola capoeire, kjer lahko dobijo vzornika v svojem mojstru capoeire po katerem se lahko zgledujejo in ki jim daje upanje. Za mnoge postane skupina celo nadomestna ali edina družina. Capoeira, ki se je razvila kot klic sužnjev po osvoboditvi se sedaj po toliko stoletjih še vedno kaže, kot pot v svobodo za marsikaterega capoerista. Če je učenec dober, je lahko učenje capoeire zanj kariera s katero si mnogi služijo kruh tudi v Evropi in drugje. Vendar mojster zanje še vedno ostane glavna očetovska figura, ki jo spoštuje celo življenje.
Kako se terapija z borilnimi veščinami razlikuje od konvencionalnih metod?
Ne oporekamo dejstvu, da sta psihoterapija ali fizioterapija učinkovita metoda za ozdravitev posameznikove bolezni. Vendar pri zdravljenju s pomočjo borilnih veščin praksa pokrije več aspektov bolnikovega tako fizičnega kot psihičnega dojemanja. Seveda moramo razlikovati tudi med borilnimi veščinami ter borilnimi športi, ki so predvsem novejšega izvora. Ti ponavadi ne dajejo toliko poudarka na psihološko, socialno ter duhovno plat in kot take morda niso ravno najbolj primerne za določene tipe posameznikov s specifičnimi problemi, saj v njih lahko vzpodbudijo recimo še več agresije, če znanje ni podano pravilno in previdno.
Pojavlja se tudi vprašanje ali so borilne veščine primeren način soočanja posameznika s svojo notranjostjo, če vemo da ima le ta težave pri reševanju nekaterih najosnovnejših psihosocialnih problemov in situacij. Posebno je o tem potrebno razmisliti pri najstnikih. Kratkoročno udejstvovanje z nenadnim prenehanjem prakse borilne veščine preden učenec dojame osnove borilne veščine in odide le s kombinacijami močnih udarcev in neizpiljeno tehniko, lahko privede do še bolj samodestruktivnega obnašanja. Zato je ključno, da se posamezniku predstavi dolgoročnost neke vadbe in poudari pomembnost vztrajanja, motivacije in discipline.
Znanost in zgodovina
Terapija s pomočjo borilnih veščin je mlada veda in nima dolge zgodovine. Še vedno se odkrivajo prednosti ter slabosti takšnega pristopa. Zato ni priporočljivo, da kot taka postane komu edini način soočanja z določenimi resnimi problemi. To vrsto terapije je dobro vzeti na znanje in v kolikor se opazi potencial v posamezniku preizkusiti. Kot dodaten element rednega zdravljenja takšna terapija lahko doprinese k izboljšanju psihofizičnega zdravja. Seveda o tem lahko razmišljamo pri nas in še kje drugje v razvitem svetu, kjer imamo vzpostavljen bolj ali manj delujoč sistem zdravstvene oskrbe. Kako pa na to gledajo v državah tretjega sveta pa lahko le ugibamo in nam nobena filozofija ne bo dala odgovora.
