Borilne veščine in notranja moč



Ko nam nekdo omeni borilne veščine, se večina spomni najprej na film Karate kid ali pa na mišičaste bojevnike, ki razkazujejo svojo moč v ringu. Vendar pa so borilne veščine veliko več kot le to. Od posameznika pa je odvisno kaj od borilne veščine želi in pričakuje.

Borilne veščine

Biti mojster katerekoli borilne veščine od človeka zahteva disciplino, predanost, moč in vztrajnost. Vsekakor to ni za vsakega. K odločitvi, da poizkusimo katero izmed njih prispevajo povsem različni razlogi. Seveda je to logično, saj smo si tudi kot ljudje izredno različni. Tudi pri posamezni borilni veščini bo posameznik našel povsem različne aspekte, bodisi bo to bolj fizična vadba ali pa bo v njej našel tudi prakso za duhovni in osebnostni razvoj.

Vendar se vsak verjetno na neki točki vpraša, kaj točno naredi mojstra neke borilne veščine dobrega? Kaj ga spremeni iz navadnega človeka v velikega učitelja ali izjemnega borca? So to le leta in leta discipliniranega treninga in naštudirana tehnika udarcev ali pa je za to potrebno še kaj več? Vsi, ki jih borilne veščine malo bolj zanimajo vedo, da so filmi in zgodbe o velikih mojstrih vedno prepredeni s tančico misterioznosti, z nekim prikritim delčkom, ki nas vedno pusti nemirne in željne raziskovanja.

Kar nas najbolj očara, je neka notranja moč, ki jo lahko začutimo pri velikih mojstrih in za katero se včasih zdi celo nadnaravna. Vsak, ki vsaj 10 let trenira borilne veščine je verjetno tudi že sam prišel do takšnih in drugačnih spoznanj. O samemu sebi, o drugih, o svetu. Borba poteka ne samo na fizičnem nivoju, ampak se stalno dogaja tudi znotraj posameznika. In ko se vsakič znova premagaš, greš čez sebe, krepiš tudi svojo notranjo moč, ki je veliko bolj pomembna kakor fizična moč.

Dejstvo je, da so borilne veščine večinoma v domeni moških. Kjer pa se na enem mestu nahaja tako veliko testosterona pa nehote pride do podzavestne vojne za pozicijo alfa samca. Ego je vedno na preži, da udari na plano, ko začuti priložnost. In zato se nepravilen pristop k borilni veščini velikokrat izjalovi v neko agresivno različico športa gladiatorjev željnih krvi. Izgubi se lepota in moč borilne veščine, izgubi se smisel. Večina borilnih veščin ima dolgo zgodovino. Bodisi je to antični boks in vrestling, ki so ga prakticirali stari Grki na olimpijskih igrah, azijski tai chi chuan, ki so ga poznali Taoisti že 300 let pred Kristusovim rojstvom ali pa gre za brazilsko capoeiro iz 16. stoletja in nenazadnje teakwondo in judo.

Kako torej postati veliki Mojster?

Tako kot na vsakem drugem področju, ki nas zanima tudi v borilnih veščinah hitreje napredujemo, če smo radovedni. Vendar pa ta radovednost ne sme preiti v neučakanost. Če kdo išče hitre rešitve in instant nasvete kako postati mojster borilne veščine v enem tednu, se je zelo uštel. Nekatere izmed teh praks imajo tisočletno zgodovino in zelo ošabno bi bilo misliti, da bo nekdo v parih dneh ali tednih dojel vso modrost. Če ne drugega gre tudi za samo fizično vadbo. Mišice potrebujejo nekaj časa, da jih natreniramo in so sposobne izvajati pravilno tehniko posamezne veščine.

Veliki Mojstri so v veliki večini ne ravno tipični mogotci in ogromni mišičnjaki. Da bi postal veliki Mojster je potrebna predanost, ponižnost, ljubezen do veščine in disciplina. Težko je postati mojster tudi zgolj s tem, da pridno treniraš nekaj let. Ker človek ni le kos mesa in kosi, ampak imamo v svoji notranjosti veliko bolj kompleksen sistem, ki mu rečemo zavest se moramo dokazati in dozoreti tudi na tem nivoju. Ali nas bo v naši borbi premagal naš ego in bomo njemu na čast premagali in pretepli vse naše nasprotnike do smrti ali pa bomo plemeniti in ponižni ter s svojim čistim in tihim umom premikali gore kakor vžigalice. Razlika med mogočnim bojevnikom in velikim Mojstrom je v tem, da veliki Mojster ve tudi, kdaj je potrebno odnehati ali pa sploh ne začeti boja. Ne gre za izkazovanje moči, temveč za izkazovanje spoštovanja. In to lahko slišimo od mnogih zgodovinskih vojskovodij. Največji Mojster pa je tisti, ki premaga najprej samega sebe. Ko se ne borimo več sami s seboj, bomo videli veliko bolj jasno sliko in svet bomo dojemali drugače.

Borilne veščine in sodobni tempo življenja

V sodobnem času, ko se včasih počutimo rahlo izgubljene v hitrem tempu življenja in borbi za obstanek nam lahko reden trening borilne veščine pomeni oporni steber in motivacijo za vsakdanje izzive. In tako postanejo borilne veščine idealen ventil za fizično kot tudi duhovno prakso za vsakega izmed nas. Ne delimo se več na moške in ženske, ampak na bojevnike in tiste, ki obupajo klonejo pred ovirami. In kaj loči zmagovalce od zgub? Vztrajnost.

Več o bogatem naboru in zgodovini posameznih borilnih veščin pa v naslednjih člankih.

4 komentarji

  1. Ko sem hodil v srednjo šolo sem treniral Karate. Tudi nad drugimi borilnimi veščinami sem bil čisto navdušen. Takrat mi je bil še posebej všeč Aikido. Karate mi je bil všeč, ker je ‘lepa’ borilna veščina. Všeč so mi bile kate,…

    Kasneje sem treniral Kickbox in nazadnje Tajski boks. Čeprav že nekaj časa ne treniram več imam doma vrečo in vsake toliko časa malo ‘nabijam’ v njo. Po ‘nabijanju’ je občutek fantastičen.

  2. Tomaž, koliko bi rekel, da je bilo tvoje navdušenje nad posamezno veščino odvisno od učitelja?

  3. Če bi ocenjeval od 1 do 5, bi rekel vsaj 4.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*