Morda bi bil marsikomu takšen ogled dolgočasen, a čeprav sem ženska, sem bila zelo vesela, ko sem izvedela, da si bom lahko ogledala notranjost in zunanjost nogometnega kluba Borussia Dortmund. Velikokrat sem že bila na različnih nogometnih tekmah (seveda slovenskih), a nikoli še nisem imela priložnosti, da bi si ogledala, kaj se dogaja in kakšni so prostori, v katerih se nahajajo igralci pred tekmo in v polčasu. Pravzaprav do takrat sploh nisem vedela, da takšni organizirani ogledi obstajajo.
Najprej smo odšli do navijaške trgovine. Tukaj si lahko kupil vse običajne navijaške artikle, seveda v značilni rumeno-črni barvi. Naš glavni namen ni bil ogled te trgovine oz. nakup kakšnega rekvizita, želeli smo si ogledati tiste najbolj skrite kotičke stadiona.
V trgovini smo kupili tudi vstopnice za voden ogled stadiona. Najprej smo si ogledali kratek film o zgodovini kluba. Klub je bil ustanovljen že davnega leta 1909. Sprva so bili oblečeni v modro-bele majice, črno-rumeni (takšne, kot jih poznamo danes) pa so postali leta 1913. Na začetku so imeli klavrne uspehe. Večji preboj so doživeli leta 1949, ko so zaigrali v finalu nemške lige in z 2:3 izgubili proti nogometnemu klubu VFR Mannheim.
Po kratkem ogledu filma nas je vodič popeljal po ogledu stadiona. Le-ta sprejme 85.000 gledalcev in je po kapaciteti največji stadion v Nemčiji. Za primerjavo: znameniti stadion Allianz Arena, na katerem igra FC Bayern München , sprejme približno 15.000 manj gledalcev.
Z vodičem smo se sprehajali med sedeži stadiona, popeljal nas je tudi do t. i. VIP-lož. Te lože lahko tudi zakupiš (cene nam ni povedal). Je pa dejal, da so ob zadnjih uspehih kluba, vse zakupljene. To me ne čudi, saj nam je prav tako povedal, da si lastijo še en rekord: največje letno število gledalcev v eni sezoni.
Kot vsak profesionalni klub ima tudi Borussia ogrevano igrišče. Med ogledom igrišča (nanj seveda nismo smeli stopiti) je nekaj zaposlenih kontroliralo temperaturo trave. Samo za vzdrževanjem zelenice ima klub 12 zaposlenih. Nato nam je vodič pustil, da smo se nekaj trenutkov počutili kot slavni nogometaši oz. trenerji. Veselo smo se posedali na klop, kjer običajno sedi glavni trener in vse dokumentirali s fotografijami.
Sledil je ogled notranjosti kluba: slačilnic, majhnega fitnesa, masažnih miz, džakuzija za nogometaše in seveda prostora, kjer nogometaši dajejo intervjuje. Najbolj pa me je presenetilo, ko nam je vodič povedal in seveda pokazal, da ima stadion lasten zapor. Navijače, ki razgrajajo med tekmo, enostavno policisti odstranijo s tekme in jih odpeljejo v zapor. Stadion je namreč opremljen z 800 kamerami, ki lahko ujamejo vsakega navijača.Navijaču, ki je prekršil pravila obnašanja, je seveda na naslednje tekme vstop prepovedan. Celici sta ločeni za moške in ženske, vsaka celica pa je opremljena z WC-jem.
Na koncu smo si ogledali vse pokale, ki jih klub prejel. Največ je tistih, ko so bili prvaki nemške lige (nazadnje v sezoni 2011-2012). Največji uspeh, a hkrati najbolj boleč poraz, pa so doživeli v sezoni 2012-2013, ko so v finalu lige prvakov izgubili z Bayernom.
Obisk notranjosti stadiona mi je ostal v lepem spominu. Kaj takšnega lahko vidimo le redko. Morda se tudi po tem vidi, kako so Nemci gospodarni in znajo na vsakem koraku zaslužiti denar. Morda ni odveč tudi podatek, da so nemški nogometni klubi eni redkih, ki niso zašli v rdeče številke.
