Brezplačni velnes



Velnes je sodobni pojav, ki rešuje probleme stresa sodobne generacije. In ker smo generacija materialistov, potrebujemo velnes, za katerega smo pripravljeni globoko seči v žep. Sodobno potrošništvo nam narekuje obilo materialnih dobrin, da ne pademo pod prag revščine, kar je v sodobni družbi sramota. To pa privede v stres. Zadnji čas je, da se zavemo te zmote in se vrnemo nazaj v osnovno bit življenja. Tu bi lahko za vsako materialno dobrino napisala pro in kontra. Mogoče kdaj drugič. Opisala vam bom, kako živeti velnes, ker velnes je način življenja in ne sodobni velneški centri. V sodobnih velneških centrih se razvajamo, to pa je hedonizem in ne velnes.

velnes

V nedeljo sem vstala zjutraj okoli osme ure in pristavila lonec za žgance. Na pozni zajtrk sem povabila tudi hči s partnerjem. Njen partner obožuje taščine ajdove žgance z ocvirki. Seveda jih radi jemo tudi mi. Hči, ki ni ravno ljubiteljica ajde, pa je dobila polento z ocvirki. Ob hrani smo uživali na terasi, se razgovorili in mimogrede še pokofetkali. Prijetno druženje smo po dveh urah zaključili in se poslovili. Pomila sem posodo in ponovno skuhala kavo, tokrat za sosede. In zopet nedeljsko kofetkanje s sosedi na terasi. Mimogrede sem pojedla še nekaj napolitank. Tu se bo marsikdo vprašal. Pa je to zdravo? Je. Če to počneš občasno in takrat z užitkom. Mimogrede smo se še dogovorili, da gremo popoldan na izlet na Višnjegorske slapove. Zopet sem pospravila posodo in se za eno uro usedla pred računalnik. Nič takega, pošta, facebook, članki na Preberite.si. Preden sem se odpravila na pot, sem pojedla še nektarino, ki je eden mojih najljubših sadežev.

Popoldne smo se odpravili na izlet. Peš. Počasi dve uri v eno smer. Najprej smo hodili po cesti. Ker je bilo sonce, nas je pošteno razgrelo. Potem pa ura hoda po utrjenih gozdnih poteh. Hladna senca v zavetju gozda se je odlično prilegla. Pot je minila v znamenju klepeta. Ne opravljanja, ne tarnanja. Običajne družinske teme, hrana iz narave, opis užitkov v naravi in spodbujanje drug drugega, da smo nadaljevali pot. Tako smo prispeli do prvega slapa. Zelo je lep. Le bolj skromen je bil, ker je bilo že malo suho. Ampak mi smo vseeno uživali. Seveda ni šlo brez namakanja v tolmunu in pitja pristne naravne vode. Do drugega slapa sva se povzpela sama s sosedom in malo deklico v nahrbtniku. Ta pa je bil le moker. Seveda zaradi suhega vremena. Ugotovili smo, da se vrnemo jeseni, ko bo več vode. Se obrnili in zopet dve uri hodili proti domu. Mimogrede smo modrovali, kam bi prišli, če bi se povzpeli čez hrib. Ali bi bili doma prej. Bomo pogledali na splet. V gozdu to ni bilo mogoče, ker ni bilo signala. Niti na misel pa nam ni prišlo, da bi si pot pogledali že prej doma. Vsi utrujeni in veseli smo se vrnili domov.

Zopet kava. To je naša folklora. Kofetkanje in čvek. Seveda smo na spletu pregledali in izmerili vse poti, ki smo jih opravili in kje bi si lahko skrajšali pot. Za jesensko turo smo proučili krajšo pot. Mimogrede smo pogrizli še vsak eno jabolko in par napolitank. Potem pa vsak v svoje stanovanje na večerjo. Iz skrinje sem že dopoldne vzela domačo govejo juho z zelenjavo in mesom, kot enolončnico. Pogrela sem jo in z možem sva jo z užitkom pojedla. Potem sva si naredila še par toplih sendvičev. Malo sva še pospravila po stanovanju in se zavalila na posteljo pred televizijo. Še običajne zakonske dolžnosti in se sladko zazibala v nočni počitek.

To je bil zame popoln dan. Dobro sem jedla, se veliko gibala, sprostila v naravi in dobri družbi, veliko počvekala, se napila sveže vode in se v njej tudi osvežila. Nadihala sem se svežega gozdnega zraka in uživala na soncu. Popoln velnes. Aja, pa za to nisem zapravila niti evra. Kdor zna pa zna.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*