Brezposelnost in mladi



Število brezposelnih je na koncu avgusta letos znašalo 114.784 na Zavodu registriranih oseb, pri čemer statistika ne beleži vseh oblik brezposelnosti, še posebej ne delavcev na črno, ki jih pri nas predvsem v gradbeni industriji ne manjka, pa tudi ne tistih zaposlenih, ki za svoje delo že vrsto mesecev niso dobili niti evra plačila. Oboji pa predstavljajo veliko socialno breme za ustavno postavljeno socialno državo.

Še posebej zaskrbljujoči pa so podatki, ki kažejo na izredno visoko brezposelnost med mladimi. Ta je v letu 2014 že krepko presegla 30 odstotkov, od tega je kar 15 odstotkov mladih z visoko izobrazbo. Ne čudi torej, da je med mladimi vse več diplomantov, ki po končanem študiju ne morejo do zaposlitve, za katero so se izobraževali. Za to obstajata vsaj dva razloga. Prvič imamo sistem študija, ki kljub reformi kar kliče k (umetnem) podaljševanju študija in hkrati omogoča zelo enostaven vpis na podiplomske programe ali prepise na popolnoma druge usmeritve, in drugič, pomanjkanje usmerjenosti k poklicnemu strokovnemu izobraževanju in posledično lažji zaposljivosti, s čimer država namerno ali nenamerno onemogoča prenos »obrtniškega« (inovativnega) znanja na trg ter ustvarja občutek visoko izobraženega okolja, čeprav gre v resnici za okolje velikega števila nesamostojnih posameznikov s papirjem fakultete.

Posledica takšnega ustroja je danes bistveno preveč študentov vpisanih na drugo in tretjo stopnjo študija. S tem seveda ne bi bilo nič narobe, v kolikor bi imeli na drugi strani gospodarstvo, ki bi vso to stroko lahko zaposlilo. Tako pa se večina nadobudnih poslovnežev, pravnikov, menedžerjev, akademikov in preostalih intelektualcev obesi na pleča države, ki jih ni sposobna učinkovito alocirati.

Je aktivna politika zaposlovanja mladih lahko kratkoročno učinkovita?

Vsekakor se zdi, da je politika na področju zaposlovanja mladih preveč pasivna. Prvič, študentski statusi, ki se vlečejo leta in leta, s seboj prinašajo vrsto ugodnosti, posrednih dohodkov posameznikov, ki obstoječe oziroma bodoče visoke intelektualce spodbujajo k nadaljnjim študijskim letom. Drugič, ko ti nekoč končno pridejo na trg dela, se jih – kot kažejo podatki – precej znajde na Zavodu za zaposlovanje in celo na centrih za socialno delo. Nekaterim je bivanje doma in vsakodnevno celodnevno klepetanje ob kavici nato tako všeč, da sploh nočejo (več) v službo.

Glede na dokaj radodarno socialno politiko za brezposelne, se samo po sebi postavlja vprašanje, ali ne bi bilo bolje denar, ki gre za obilo socialnih pomoči, porabiti drugače, denimo za t.i. aktivno politiko zaposlovanja mladih? Z njo naj bi država spodbujala mlade, da se samozaposlujejo, iščejo podjetniške priložnosti oziroma da se izobražujejo za poklice, kjer bodo lažje zaposljivi. Tovrstna politika seveda zahteva veliko energije in jasne strateške usmerjenosti k področjem, panogam oziroma poklicem, ki jih želimo razvijati. Z vidika nosilcev ekonomske in socialne politike je seveda lažje dati subvencije tistim, ki padejo v bazen brezposelnih, kot pa se z njimi aktivno ukvarjati.

Seveda pa se takoj postavi vprašanje, kaj naj bi aktivna politika zaposlovanja mladih sploh storila oziroma ali je v Sloveniji tovrstna politika kratkoročno sploh lahko učinkovita. Problem je namreč v strukturi gospodarstva in nemalo visoko izobraženih, ki imajo povsem nezaposljivo znanje. Nekaterih poklicev zasebni sektor – to se ve že vnaprej – ne bo nikoli zaposlil, zato bo javni sektor tisti, ki bo omogočil njihovo absorpcijo, če sploh. Kako denimo muzikologa motivirati oziroma ga spodbujati k podjetniški aktivnosti? Aktivna politika zaposlovanja je za nekatere segmente torej precej težje učinkovita, edino če jo razumemo kot politiko zaposlovanja javnega sektorja. Pri nas je verjetno mišljeno prav tako, glede na to, da celo v kriznih časih javni sektor raste.

V razmislek o prihodnosti naj se vključijo tudi starši

K zniževanju brezposelnosti morajo prispevati tako država kot državljani. Država bi z oblikovanjem podjetniškega okolja preko nagrajevanjem tistih, ki tvegajo in uspejo, naredila veliko, še več pa lahko storijo mladi posamezniki in njihovi starši s tehtnim razmislekom o prihodnji karierni usmeritvi.

Na kratek rok razmislek o poklicni usmeritvi sicer ni rešitev, je pa slednji potreben prihodnjim generacijam, ki še stopajo na svojo karierno pot. Razmišljanje o prihodnosti oziroma prihodnjih denarnih tokovih ni samo abstrakcija ekonomske teorije, temveč nujnost v realnosti. To, da si nekdo od majhnega želi biti kulturolog, je sicer lepo, hkrati pa se mora takšen posameznik že ves čas zavedati, da bo težko v življenju dosegel nadpovprečne zaslužke, saj bo s svojim znanjem in poklicem težko zaposljiv. Enako velja za marsikatero družboslovno ali humanistično področje, na katerem že lep čas vlada velik presežek povpraševanja po delu nad njegovo ponudbo.

Poklicna usmeritev naj bi bila torej zmes razmisleka o željah in o pričakovanih možnostih preživetja. Ker pa večina mladostnikov ob vpisu v srednjo šolo in tudi kasneje na fakulteto tega razmisleka ni sposobna, polagamo slednjo misel predvsem v roke njihovih staršev, katerih ena izmed nalog je pravilna usmeritev najstnika na pot kasnejše zaposljivosti in posledično finančne neodvisnosti.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*