Prelep dan mi je dal zopet misliti kam naj se odpeljemo na potep. Ali naj krenemo proti kobariškemu koncu, v Baško grapo potem čez Petrovo Brdo na Bled ali na Goriško… Ker nam v toplem vremenu ni bilo veliko do dolge vožnje z avtomobilom je padla odločitev – gremo v Kobarid. Potem pa kakor pot in volja nanese.
Veselo se odpeljemo iz tolminskega konca proti Kobaridu. Na krožišču pri Prešetu zavijemo desno proti Kobaridu. Srečujemo kolesarje, motoriste, nekaj malega avtomobilov.Volarska ravnina nam poda čudovit pogled na Krnsko pogorje, na vasi v okolici, lepo se vidi cerkev Sv. Lovrenca.. . obisk le-te še čaka, pa še ogled vasi Vrsno in naprej v planine, slap… v planinski raj Simona Gregorčiča.
Na levi strani so pašniki polni živine. Pase se. Pogled je prelep na tako veliko število pašne živine. Nekatere se pasejo, druge počivajo, prežvekujejo, uživajo… tudi koze vidiš kje kako brezskrbno poskakujejo naokoli. Mulijo brstiče na grmovju.
Pripeljemo se do vasi Idrsko, vasico cvetja, nato pa v Mlinsko in že je pred nami Kobarid. Takoj na gričku zagledaš mogočno Kostnico. Kam pa zdaj ?
Gremo v muzej I. svetovne vojne? Ne, mogoče kasneje. Preveč lep dan je , da bi ga preživeli v prostoru.
Na kobariškem “placu” pade odločitev. Naravnost po poti, skozi portal in gor, gor, gor… peš ali z avtom ? Peljali se bomo. Smo malo preleni v tem toplem vremenu za pohod na sam vrh do Kostnice, čeprav je na poti senca.
Asfaltirana pot se vijuga proti vrhu. Ob cesti je križev pot na eni strani, na drugi pa klopca za počitek, premislek, meditacijo ali pa kar tako…
Okolica je lepo negovana. Večkrat se ozremo v dolino, v sam Kobarid z okolico. Misli nam že uhajajo v zgodovino. Pogovarjamo se o njej. Kdo več ve. Vsi bi radi vse vedeli, vendar resnica je malo drugačna. Kar nam je znano, je znanje iz pogovorov, knjig, učbenikov…
V Posočju se je bila krvava Soška fronta, ki je potekala od leta 1915 pa do 1917. Prva svetovna vojna med Italijansko in avstro-ogrsko vojsko. Najbolj krvava vojna vseh časov na gorskem območju, nasploh pa za tu takrat živeče. Od Rombona, preko Krasa do tržaškega zaliva. Umrlo je več tisoč vojakov različnih narodov in narodnosti, veroizpovedi. Žalostno, kruto.. vendar resnično… sedaj so skoraj vsi skupaj – v Kostnici. Tu počivajo v cerkvi sv. Antona Padovanskega.
V razmišljanju o kruti usodi mladih, premladih fantov, soprogov, očetov, sinov, dedov, vnukov… prispemo do vrha.
Parkirišče. Veliko, ogromno in lepo urejeno s še prelepšim razgledom v gore kjer so se borili, pa po dolini Soče.
Kostnica. Mogočna.
Misli ti še veno begajo, nevede in nehote slišiš odsev streljanja med gorami. Odmeva. Od vsepovsod. Iz doline, iz gora… piše se kruta zgodba vojakov. Nesrečnih, poslanih v to nesmiselno vojno.
Na parkirišču se za hip ustavimo. Preberemo napis na marmorni plošči.
Rdeče vrtnice posajene tam, me spominjajo na kri prelito v teh gorah. Nedolžno kri.
Korak nas ponese proti cerkvi sv. Antona Padovanskega – KOSTNICI. Nekaj stopnic,venec položen ob simbolu kateri me spominja na baklo, kjer se prižge ogenj ali večno luč katera zagori ob proslavah…jaz, mi vidimo tako.
Stopnice, še stopnice in še mnogo stopnic do vrha. Cerkev. Kostnica. Zgrajena je v obliki osmerokotnika. Ime nosi po že prej omenjenem svetniku. Tudi ona ima svojo zgodovino.
Vrata v cerkev so odprta. Vstopimo.
Prečudovit posvečen kraj. Prelepa notranjost, freske, cvetje. Nad vhodom v notranjosti vidiš dva vojaka v bitki.
En leži, drugi je nad njim. V ozadju ju opazuje Jezus. Na obeh straneh sta ponovno dve freski, Simbol boja, groze…
Zunaj cerkve se nam pogled zazre po dolini Soče. Prelep pogled, kruta usoda… kako nasprotujoče si….
Okoli in okoli cerkve so na marmornih ploščah zapisana – vklesana imena, priimki, vojaški čini. Pri vsakem je zapis PRESENTE / PRISOTEN znanih vojakov padlih od Tolmina, Kobarida, Rombona .. Soške fronte.
Za neznane vojake pa so ravno tako vklesali v ploščo številko 500, kjer so njihovi posmrtni ostanki. Preneseni so bili iz okoliških pokopališč. Te plošče so takoj na začetku cerkve.
Za cerkvijo – vzhodno, pa so štirje vojaški nagrobniki kateri so bili preneseni iz bovškega konca.
Pogled na okolico same Kostnice, pešpoti ki se vije naprej proti Toncevmu gradu in še naprej nas spomni, da se moramo posloviti od padlih, nedolžnih vojakov.
Odpravimo se proti Kobaridu na ogled muzeja. Točneje nas zanima soba. Mogoče se bo kdo vprašal zakaj soba? Ena soba? Muzej razkazuje v stalni razstavi vse kar je bilo dobljenega, zbranega, zapisanega .. v tej kruti vojni. In še več. Ampak soba ?
Ima svoj pomen. Žalosten pomen.
Vstop. Mrak. Vojak. V daljavi slišiš strele, odvijajo se boji… dogaja se fronta. Vojak sedi za mizo. Piše. Piše pismo očetu domov pred odhodom na fronto. V ozadju slišiš glasbo. Odmeva tiho, kakor da ne bi hotela motiti misli vojaka ob pisanju besed svojemu očetu. Hudo mu je. Ga bo še kdaj videl? Tiho, prav tiho poje furlanska pesem STELLUTIS ALPINIS ( PLANIKA ). Značilna roža planin. Ob odhodu imamo orošene oči, duši nas, besede ni. Kako je vojak končal boj? Je dočakal svobodo? Je prišlo pismo do očeta? Mogoče so povedali v sobi, vendar je bilo prehudo vse poslušati…
Imeli smo prelep, čudovit in poučen dan.
Bilo je sončno vreme. Toplo, vendar hladno pri srcu, žalostno, težko.
Tudi to je del Kobarida. Del kraja, ki živi z zgodovino kakor vsi v Posočju.
Živi pa tudi za danes in za jutri…. za boljše dneve, lepše…. Prelep, prijazen Kobarid. Počitnice in dopusti se bližajo. Vzemite si dan, dva za ogled Kobarida, okolice, vasic. Mnogo le lepih sprehodov. Peš, s kolesom ali z avtomobilom. Lepo je.
