Človek – moralna žival 1. del



Koliko smo si ljudje in živali med seboj podobni? Je razlika med nami resnično res ta, da imamo ljudje razum in govor ali je stvar globlja?

Poglejmo najprej biblijski vidik. Bog je ustvaril nebo in zemljo, sonce in zvezde, svetlobo in temo, rastline in živali, moža in ženo. V prvi Mojzesovi knjigi, v poglavju, ki govori o stvarjenju, najdemo tudi zametke odnosa med ljudmi in živalmi, med ljudmi in rastlinami. Človek je od Boga dobil nalogo, da živali poimenuje, da gospodari z zemljo in jo obdeluje. Z živalmi mora sodelovati, jih hraniti, z njimi lepo ravnati in jih po potrebi uporabiti za delovno silo. Ne sme pa jih izkoriščati, trpinčiti in  mučiti. Človek je tako postavljen nad živalstvo in rastlinstvo. Ker ima razum in govor, je gospodar. Poudarjeno pa je, da je človek vse to od Boga dobil v oskrbo, da zemlja in živali niso njegova lastnina, pač pa mu v zameno, da zanje skrbi, dajejo dobrine. Na koliko možnih načinov smo to prekršili?

Kaj pa čisto fizični, psihološki in duhovni vidik človeka in živali? Po definiciji je človek sestavljen iz telesa, duše in duha. Telo je naša forma, naš fizični del, ki je v stiku s svetom. Duša je nekaj, kar nas zaznamuje kot posameznika, osebo, določa našo edinstvenost, je stvar psihologije. Duh pa je naša povezava s transcendentnim – Bogom, bogovi, vesoljem… Določa našo etično in moralno življenje. Kaj pa žival? Definitivno ima telo. Kaj pa dušo in duh? Za duh je večina prepričana, da ga nima. Nima neke povezave s transcendentnim, z neko višjo silo. Ljudje si radi mislimo, da smo to zanje mi. Glede duše pa so polemike, nasprotja in dileme že odkar pomnimo. V grobem lahko glede na prepričanje o tem ali ima žival dušo ali ne, ločimo dve skupni ljudi: tiste, ki trdijo, da živali imajo dušo in tiste, ki trdijo, da je nimajo. Kaj mislite vi? Žival je lahko naš prijatelj, z nami sočustvuje, nam je zvesta…pa ima dušo? Ima razum? Na to temo omenimo nekatere raziskave, s katerimi se ukvarja Laurie Santos, profesorica psihologije in kognitivne znanosti na ameriški univerzi Yale.

Profesorica Santos je v starih zapisih našla sodni zapisnik iz 17. stoletja, ki govori o primeru bestialnosti oz. zverinstva. Kot krivci, ki so zagrešili strašno dejanje proti človeštvu in Bogu, so bili našteti: gospod Potter, krava, dva telici, tri ovce in dve svinji. Ne samo da so bili na sojenju. Obsojeni so bili na javno usmrtitev. Torej so žival smatrali kot bitje, odgovorno za svoja dejanja, ki mora nositi posledice. Bolj pogosto, pa so za njihova dejanja krivili demonsko obsedenost ali kaj podobnega. To tristo let nazaj ni bilo nič nenavadnega. Namreč to, da so za zločine sodili živalim in jih tudi javno usmrčevali. Sliši se kruto, vendar nam daje v vednost, da se živali smatrajo kot bitja z dušo.

Laurie Santos je naredila že mnogo raziskav na področju živalske morale, saj je hotela ugotoviti kako smo si ljudje in živali podobni. Ugotovila je, da se moralna dejanja med ljudmi in živalmi večinoma razlikujejo, vendar pa niso tako različna med nami in živalmi, ki bi nam naj po Darwinu bile v bližnjem sorodstvu. Poglobi se v vprašanja glede trpljenja in škodovanja drugemu. Ali čutijo bolečino, ko druge živali čutijo bolečino? Ali so motivirane v pomoč drugim? Narava je nekatere živali obdarila z močnimi orožji, npr. rogovje pri jelenih, vendar ga te namerno ne uporabijo za škodovanje drugim, če to ni nujno potrebno. Obstajajo znanstveni poskusi, ki govorijo o tem, da so živali pripravljene pomagati drugim živalim, da jim ni vseeno, če nekdo trpi.

Primer takega poskusa je iz leta 1962. Rice in Garner sta ugotavljala občutje empatije pri podganah. Podgana je imela pred sabo vzvod, ki je ob njenem potisku na drugi strani navzdol spuščal vrv s klado. Trdo so morale delati, da jim je klado uspelo spustiti čisto do tal. Potem so namesto klade na vrv namestili podgano, da bi videli, če bo podgana delala hitreje. Dejansko so se podgane veliko bolj potrudile in potiskale vzvod veliko hitreje, če so videle, da je na vrvi podgana, ki se boji in cvili od strahu. Ni jim bilo vseeno, da druga podgana trpi.

Masserman in drugi so leta 1964 naredili podoben poskus pri opicah rezus. Naučili so jih, da s potegom verige dobijo hrano. Vsakič, ko je opica potegnila verigo, je dobila nekaj za jest. Ko se je to naučila, so ji v kletko dali drugo opico. Ko je tokrat opica rezus potegnila verigo je prav tako dobila hrano, vendar je hkrati drugo opico streslo z elektrošokom. Večkratni poskusi z različnimi opicami so pokazali, da je večina opic nehala vleči za verigo in se odrekla hrani, zato da druga opica ne bi trpela. Nekatere opice so se odrekale hrani tudi do 12 dni, tako da so morali poskus prekiniti, da ne bi opica umrla od lakote.

Masserman je naredil isti poskus tudi pri ljudeh. Kar je šokantno, je to, da so ljudje v zameno, da nekaj od tega imajo, brez oklevanja ranili drugega človeka z elektrošokom. Vprašanja na to temo se kar kopičijo. Smo ljudje zlobnejši od živali? Imajo živali razum? Imajo sposobnost empatije? Kaj je tisto, kar jih žene, da ne ranijo drugih? Smo ljudje tisti, ki smo divji? Nam naziv moralna žival sploh pripada? Kako daleč smo pripravljeni iti za lastno egocentričnost? Ali za dobro drugega?

 Se nadaljuje…

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*