Depresija – kako se ji izogniti po naravni poti?



Depresija bolezen modernega človeka nas spremlja vsaki dan. Nekatere manj, druge več. Odvisno od stila življenja. Kako si lahko sami pri tem pomagamo. Pa pojdiva in pustiva depresijo doma.

Depresija

Kdo ne pozna Posočja, katero je poznano po tolminskem puntu, pesniku Gregorčiču, prelepi smaragdni redi Soči, mrzli Tolminki, hribov in gora kateri objemajo Tolmin, Kobarid….? Tolmin je poznan  po različnih festivalih, kateri se odvijajo poleti  ob sotočju reke Tolminke in Soče. Takrat trume mladih in manj mladih pridejo v našo čudovito posoško dolino iz vseh krajev sveta. Tukaj se združijo različne kulture, rase, starosti. Vsi pa iščejo in tudi dobijo prelepo naravo in seveda glasbo. Ne smem pa pozabiti tudi na različne športe. Padalstvo, zmajarstvo sta dva športa z bogato tradicijo na tolminskem. Rafting in kajakaštvo pa sta se pridružila pozneje, ravno tako gorsko kolesarstvo. Pridružile so se tudi skupine motoristov kateri imajo  vsakoletno srečanje. Prav lepo je videti in slišati hrup motorjev kako hrumijo po sicer tihi dolini Soče. Prelepa, čista Soča, čudovit pogled na hribe….. kako se lahko ob vsem tem odpočiješ od vsakodnevnih skrbi. Lahko, z voljo.

Kje je tista depresija ki spremlja vsakodnevno našo senco, naš korak? Tukaj je gotovo ni…..depresija , le kdo se je še spomni…..sva prehitra?

Pa krenimo še malo na potep. Jezero na Mostu na Soči ali po domače Sveta Lucija nam nudi zelo lep sprehod okoli jezera. Po čudovit pešpoti se lahko sprehodimo in posedimo na klopcah, katere prav prijetno vabijo da si odpočijemo utrujene noge. Mir katerega prinaša jezero, ptice na jezeru in tudi barka, katera v svojem počasnem ritmu vozi turiste in popotnike naokoli nam prinaša zadovoljstvo, prijeten občutek. V vasi Modrej, tik ob parkirnim prostorom si lahko ob kapelici postavljeni svetnici Sveti Luciji, katero so priporočali pri očesnih boleznih umijemo  oči. Legenda pravi, da je Sveta Lucija zaščitnica vseh ljudi ki so zboleli na očeh. Voda ki nikoli ne usahne prav blagodejno vpliva na oči, obraz in daje prijeten občutek. Z njo se lahko tudi odžejamo. Tisti ki radi pešačijo ali kolesarijo se lahko po poti proti Tolminu odpravijo do sotočja reke Tolminke in Soče. Tam si na peščeni plaži lahko v miru zopet privoščimo malo počitka ali pa nadaljujemo pot do »nemškega » pokopališča. Sredi smrek stoji cerkvica, sezidana iz soškega kamenja in ostankov pušk, kopit…notri so pokopani vojaki padli v prvi svetovni vojni na Soški fronti.

Čudovit mir, tiha pesem reke Soče, prod…. Depresija je popolnoma usahnila, niti pomislimo ne več na to …bi krenili dalje?

Odločimo se da odidemo proti Kobaridu in na  zanimiv izlet proti Drežnici, Koseču. Lahko se v Tolminu pri cerkvi odločimo za bolj bogato pot in zavijemo levo po »vaseh« Dolje, Gaberje, Volarje…. Ogledamo si te vasi, katera ima vsaka tudi svojo zgodovino, lepoto. Pot je vijugasta, malce ozka, vendar prijetna. Tik na njo si lahko ogledamo v daljavi mogočen Krn. Pridemo pa tudi do odcepa poti, ena vodi v vas Vrsno, druga pa v vas Krn. Samo danes je naš cilj Drežnica in zato pustimo te dve poti za drugič. Drugi izlet. Če pa nam je pot prenaporna in nismo vešči ozke poti se lahko odločimo in na krožišču izven Tolmina krenemo po glavni cesti proti Kobaridu. Tudi ta pot nam nudi precej ogleda. Volarski pašniki, kateri so v poletni sezoni polni pašne goveje živine na levi in desni strani ceste. Kdaj lahko vidimo tudi na paši ovce, koze, konje….živali  res ne manjka. V daljavi pa najprej zagledamo na vrhu hribčka cerkev Sv. Lovrenca kjer je pokopan naš goriški slavček Simon Gregorčič, v ozadju pa  stoji mogočni Krn. Ko prispemo do vasi Idrsko, nam na koncu te prelepe vasi, katera je vsa obdana s cvetjem  v oko »pade« kostnica – Cerkev nad Kobaridom. Zopet en spomenik žrtvam padlim v prvi svetovni vojni. Resnično lep pogled  nanjo. Veličasten, spoštljiv. Takoj ko prispemo v Kobarid pa se na prvem križišču odcepimo proti našemu cilju.

Pridružilo se je veselje, mogoče petje ljudskih že pozabljenih pesmi, obnavljanje Gregorčičevih pesmi iz šolskih klopi.  Pa smo jo ugnali to čudno »gospo«. Dobra volja, lepa narava, sproščen klepet in depresija nas ne more dohajati več. Vedno bolj zaostaja. Jo še vidiš tam za ovinkom ? Malo megleno, mogoče, daleč, daleč…

Drežnica. Ko prečkamo most nad reko se skrajno levo podamo na strmo in vijugasto pot. Če smo vešči v hoji  lahko ta del poti prepešačimo in uživamo v naravi, pogledu na vse hribe, gore, ki nas obdajajo, predvsem pa Krn kateri nas že spremlja večji del poti. Drugače pa se lahko z avtom, kolesom…odpravimo do same vasi Drežnica. Pogled  pred vstopom v vas nas začara. Obstanemo. Noben, ki prvič obišče te kraje ne pričakuje to nepozabno, prečudovito, skratka….pravljično vas. Drežnica. Najprej se razbohoti ogromna romarska cerkev, ena in edina največja cerkev o bližnji in daljni okolici – cerkev Srca Jezusovega. Tukaj zmanjka besed. Tako majhen kraj, tako mogočna cerkev. Božansko, v ozadju pa jo varuje Krn z obročem ostalih hribov, gora. Varuje njo in domačine. Ravno v teh dneh imajo znani Drežniški pust, katerega običaji segajo daleč nazaj. Kje je vse tisto veselje katerega smo doma dali v vrečo in s seboj odnesli na potep? Ja seveda, tukaj. Z nami je. Sreča, zadovoljstvo, radost vse imamo s seboj.

Na nekaj pa smo vendarle pozabili

Kaj pa? Se še kdo spomni ? Noben?! Torej , kmalu bomo dosegli cilj in resnično bomo pozabili kaj smo pustili doma. Še vedno ni jasno ? Ja, depresija vendar. Nasmeh na obrazu pove, da se nismo spomnili nanjo. Tako je prav.

V centru vasi, kjer je parkirišče si lahko privoščimo malico iz našega nahrbtnika, oči si pasemo po okolici, prečudovito urejeni vasici , še lepšimi gorami nad njo. Čutimo čisti zrak, katerega ni v dolini. Vidiš ljudi, kateri so nasmejani, otroci razigrani, dobre volje, zdravi. To je to, to iščemo. Življenje je težko, ampak lepo in zdravo.

Okrepčali smo se, vode, prave domače smo se tudi napili in krenemo na desno proti Koseču. Tukaj nas šele čaka presenečenje. Očitno  presenečenj v teh krajih ne manjka. Ko hodimo po cesti naprej pridemo do smerokaza kateri nam nakazuje, da si lahko ogledamo slap, vode je tukaj dovolj. Povsod jo je, slapovi so veliki, majhni in še manjši. Pri smerokazu imamo v kamnu vklesano luno, oko in še druge stvari. Vsak ima svoj znak. Čez mostiček ki ga prečkamo peš, seveda da ne bo pomote – od tukaj naprej gremo peš – si desno spodaj ogledamo mlin, prelepo urejeno okolico s skulpturo. Po poti do Koseča nas na vsej poti spremljajo skulpture izdelane iz ostankov cevi pušk, skratka materiala iz prve svetovne vojne. Le-te so naredili različni umetniki. Prav prečudovito se prelivajo z okolico narave. Do vasi si lahko napasemo oči na »prstanih« hribov, gora kateri obkrožajo te kraje. Mogočen Krn imamo sedaj prav pred seboj. V snegu je še bolj mogočen, lepši, ponosen . Kako lepo bi bilo biti sedaj na vrhu. Ampak….. naj bo to drugič, poleti.

Vas Koseč je majhna vasica, lepo urejena. Ravno tako tudi ona nudi naprej različne ture, krajše in daljše za vse vrste popotnikov. Za nas, ki smo nedeljski izletniki, kakor tudi za tiste kateri bi radi videli več in prehodili tudi daljše razdalje. Mi tukaj obstanemo. Poklepetamo z domačini o njihovem kraju, zgodovini, življenju, katero je posebno v zimskih razmerah težje. Vendar vidiš da od njih odseva pozitivna energija. So nasmejani, družabni, skratka živijo s krajem, katero jim nudi težko a vendar lepo življenje.

O čem smo se pogovarjali…..ja o depresiji. Kje pa je zdaj depresija? Mogoče je v dolini, v mestu, v megli, smogu…..tukaj je ni. Ozdraveli smo brez zdravnika in brez zdravil. Pa naj še kdo reče da se depresijo ne da zdraviti na povsem naraven način. Pa še zastonj je !

Nismo si podajali roko z turističnimi delavci, z strokovnimi literaturami, izrazi. Pot nas je vodila spontano. Smo pač ljudje, z takimi in drugačnimi problemi. Vendar ugotovitev  na koncu enodnevnega izleta je bila – začela sva dva, končalo nas je več. Ogledali smo si cilj kateri je nastal spontano. Brez obremenitve, brez zakajev , želeli smo sprostitve in sprostiti zavore po napornem tednu. Uspelo nam je. Smo srečni, veseli in nič več depresivni. Stopite še vi v stik z naravo, povem vam da zelo pomaga. Če ni družbe, pojdi sam. Tudi sam s seboj se moraš pogovarjati.

8 komentarjev

  1. Bojana Podnar

    Zelo urede članek,žal hudimo premalo v naravo,ker ta je zdravilo za depresijo vsaj zame in upam da bomo imeli čim bolj manj stresno življenje kot ga imamo sedaj.

  2. Zelko Podnar

    Depresija je bolezen,ki nastaja zaradi nezdravega življenja,ki nas obremenjuje stres,kot na delavnem mestu in kot v privatnem življenju.Bolezen je ozdravljiva,če se začnemo ukvarjat z pozitivnim razmišljanjem in izogibanju stresom.

  3. Helena Jelinčič

    Mogoče bi bilo dobro tudi tole prebrat:
    psihoterapija-ordinacija.si/sl/dusevne-motnje/motnje-razpolozenja/70-depresija.html

  4. Anton Bohak

    V teh krajih zbolijo za depresijo samo tisti, ki ne vidijo in občutijo vseh lepot, ki jih nudi narava. Mi, ki prihajamo od drugod v ta prečudoviti košček naše dežele tukaj ne moremo biti depresivni. Nanjo kratkomalo pozabimo, le doživeti moramo vse to.In prav zaradi tega si vsako leto privoščim sprehod tukaj izven sivine mesta…..Hvala, dobor zdravilo je.

    • Se strinjam, z vsemi. Pomoč lahko si poiščemo sami, samo če je volja. V naravo, k živalim, pogovarjajmo se. Hvala

  5. Nataša Scabar

    Mislim, da kdor lahko zahaja v našo čudovito naravo, ta ne zboli za depresijo. Toda večina nas živi v mestih, stalno teče in hiti od kraja do kraja, od opravka do opravka, težave mu belijo glavo in takrat ga obišče depresija. Smo malo leni, tudi. Čas bi si morali vzeti in se izgubiti v naših sanjskih krajih.

    • Res je lenoba velikokrat prisotna, vendar ni opravičila za to. Lahko izbereš gozd, travnik, reke, morje…..možnosti je ogromno. Pot pod noge, pa štirinožnega prijatelja vzemi s seboj. On je dober poslušalec, nobenemu ne izda skrivnost ki te tarejo. Njemu lahko zaupaš.

  6. silvana uršič

    Najboljše zdravilo je pozitivno razmišljanje, hoja v naravo,predvsem se imeti rad.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*