Duhovni kapitalizem

Živimo v času, ki je več kot idiličen za takšne in drugačne duhovne zdravilce, prerokovalce, duhovne terapevte in še bi lahko naštevala….

Tudi sama, sem se lahko skozi lastne preizkušnje v življenju prepričala, kaj resnično nudijo takšni in drugačni »zdravilci«, ki jim je glavni cilj povečati svoje stanje na bančnem računu in si na podlagi bolnih in nemočnih zagotoviti čim boljši življenjski standard. Seveda je ni bolezni in je ni težave, ki jih oni ne bi mogli »pozdraviti« in za njih tudi ni ovir, da vas o tem nebi tudi prepričali, dokler sami ne pridete do njih svojih »odrešiteljev« in po večini dokaj hitro spoznate, da se vam stanje še vedno ni izboljšalo, vsekakor se je pa izboljšalo njegovo in to na bančnem računu. Seveda ne govorim o tem, da pa vsi, ki ljudem pomagajo sedijo na istem imenovalcu, lahko pa z gotovostjo trdim, da so izjeme v manjšini.

Moja pot spoznavanja duhovnega kapitalizma se je začela, ko sem poleti 2001 nenadoma zbolela za boleznijo, ki se imenuje klopni meningitis. Nežen in komaj opazen pik majhnega klopa, mi je za zmeraj spremenil življenje in dojemanje le-tega. Vnetje možganske opne in pa spremembe na duhovni ravni, ki so se mi dogajale so bile izven mojega razumevanja sebe in pa dojemanja vsega, kar se je takrat dogajalo. Klopni meningitis v začetnem stadiju ni ravno prepoznaven, saj so simptomi, ki ga spremljajo podobni gripi. Če se bolezen ne odkrije dovolj zgodaj lahko ima hude posledice, kar sem občutila tudi sama, saj je zdravljenje trajalo skoraj osem let.

Seveda sem v stanju kakršnem sem bila tudi sama iskala pomoč, iskala in iskala, saj sem si nemočna in nebogljena tudi sama najbolj od vsega želela nekoga, ki bi mi lahko v tistem trenutku pomagal. Najprej me je naša zdravstvena ustanova takoj izolirala v psihiatrično kliniko, kjer so mi razni psihiatri in klinični psihologi na vsak način, da dokažejo pravilnost svojega ravnanja dodelili naziv motnje in pa dodelili terapijo s tabletami, ki me bo ponovno vrnila na raven premice življenja, ki je sprejemljiva za življenje zunaj te ustanove. Nemoč in pa razvrednotenje svoje osebnosti, ki jo doživiš v takšnih ustanovah je nepopravljiva in veliko srečo ima ta, ki se v takšnih ustanovah ne znajde, ali pa ima srečo, da je tam le kratek čas. Seveda mi tam niso mogli pomagati, saj je to tako, kot bi bral o tem, kako je če sneži, ti pa še nikoli nisi videl snega, ampak samo dež. Človekova osebnost je kompleksna in vsak človek je edinstven in neponovljiv in tudi vsaka izkušnja, pa če tudi je na prvi pogled enaka, kot pri nekomu drugem je povsem drugačna in ima v njegovem življenju povsem drugi pomen in sporočilnost. Največja pomoč, ki jo lahko dobiš v času, ko si čustveno in moralno popolnoma na tleh, je pomoč nekoga, ki je s podobno izkušnjo uspel sebe iztrgati iz primeža brezizhodnosti tablet in pa raznoraznih svetovalcev. To je edino, kar ti ponovno aktivira največje zdravilo, ki obstaja in to je vera. Ja, vera v tvoje zdravje, v sebe in pa v to, da bo na koncu vse v redu. Vsekakor pa klopni meningitis ni bil le nadležen tujek, ki je prišel v moje življenje, ampak sem s pomočjo njega spoznala tiste dele svoje osebnosti, ki jih verjamem, če se klopni meningitis ne bi pojavil na moji življenjski poti, nikoli ne bi odkrila.

Prav je, da spoznamo kaj in kdo nas lahko zdravi, da bomo kasneje lahko ločili zrnje od plevela, resnica pa je samo ena, vse se nam zgodi z namenom in samo mi imamo dostop do tega, da ugotovimo namen in pa način, zakaj se nam je posamezna stvar v življenju zgodila in kako se je naj lotimo.

Na koncu ugotovimo, ko se seveda porabimo že kar zajeten kup denarja za vse zdravitelje na poti naše odrešitve, da smo edini in največji zdravnik le mi sami sebi in spomnimo se na to, ko bomo volan, s katerim upravljamo na naši poti prepustili drugim, da nas popeljejo v njihovo smer. Zakoni življenja so pač določeni in vsaki odmik od naše prave poti, nam pripelje v naša življenja smerokaze, ki nas zopet usmerijo na pravo ali na stransko pot, to pa določamo mi sami.