En pogled



Množica ljudi. Hitenje, vsem se zelo mudi. Skupina, posameznik, mati z otrokom, zaljubljenca, starček, klošar, veseli najstniki….kako je lepo opazovati. Iščeš z očmi določeno osebo. Vendar je ni. Zopet se ti prepletajo misli, misli o dobrem , zaljubljenosti, o očeh sonca, sreče. Iščeš še in še. Ne najdeš.

En pogled, iščem oči.

Kako je važen tisti prvi stik z očesom, pa naj bo to oko tujca, prijatelja, otroka, živali. Tako majhno oko pa tako dosti ti pove. Lahko je iskreno, veselo, objokano, obupano in žalostno.

En pogled, iskrenih oči. Ljubljenih, zaljubljenih.

Najlepši so trenutki, ko si dva zreta v oči, si izpovedujeta ljubezen, pozabita na svet okoli sebe. Tako čudovito se svetijo, misli bereš iz njih. Vse želje so tam zapisane, besede. Nikoli ne pomisliš da to kdaj mine. V njih že ne. Vedno so sončne, svetle, iskrene. Najine , od vseh, celega sveta.

Oči, ki nama vse povedo.

Dete, ki se ravnokar rodi pogleda najprej v svetlobo, močno svetlobo, katera ga bo spremljala vso pot v življenju. Sledi pogled staršev, vseh prisotnih ob njegovem rojstvu. Pogled teh srečnih oči, kako se spoštujejo, bleščijo. Je  vedno res? Ni. Vidimo ali pa čutimo solzno oko, oko matere katero se obrača proč od otroka. Nesrečno oko, katero noče videti svojega potomca. Tudi takšno  je naše življenje. Tiho, solzno, sivo.

Prvi pogled oči je najlepši trenutek življenja, tako nedolžen, nepokvarjen.

Dete »stopi« v topel dom. Raste v izobilju ljubezni, dotikih, ljubkovanju. Obkrožen je z njemu dobrimi ljudmi. Raste in se smeje, kobaca in se smeje, raziskuje svoj svet in gleda okolico, ljudi…..oči so nasmejane. Pa vendar ? Je vedno resnica tako lepa, sončna? Posijejo kdaj tudi oblaki žalosti, se zaiskri tudi v družini kjer so sijale lepe, svetle in ljubeznive oči?  Seveda, tudi to se zgodi. Nad lepo nebo, obsijano s soncem se prikaže najprej majhen, siv oblak, nato raste in raste in še vedno raste in …

Pogled pokaže da znajo lepe in prijazne oči prikazati tudi strelo, nevihto.

Starša sta sprta, otrok ne razume. Solze sreče postanejo solze skrbi. Kaj se dogaja? Zakaj moje očke niso več lepe, nasmejane ? So žalostne, solzne. Krik. Hrup. Besede. Grde besede. Še grše oči ki te gledajo in mnogokrat ne vidijo. So motne, steklene, hudobne.

Črne in hudobne so take oči.

Oči so odrasle prehitro. Ni več otroštva. Je odšlo. Odšla je tudi ljubezniva in lepa beseda. Jok. Prošnje. Zakaj? Takrat , že skoraj odrasel vzameš v roke ogledalo. Se opazuješ in sprašuješ ? Kaj to pomeni? Kje so lepi odnosi v moji, naši družini? Kam so odšli? Kdo je kriv ? Ugotoviš, da lepe besede več ni v družini, odnosi so hladni, pogledi  ledeni. Se sploh še kdo pogovarja v družini? Kam je odšlo sonce ki je sijalo? Sprememba, odnosi in nestrpnost naraščajo. Narašča tudi tisti grd pogled. Nočem ga videti. Prave komunikacije ni več. Ni besed, ni pogovora. Tišina, dolga tišina. Hrup in groza. Kričanje. Steklene, ozke oči. Skoraj zaprte. Otrok ki ne more biti več otrok, razmišlja. Odhaja, oči ima povešene in uprte v tla. Ni pogleda , ni pogovora. Kako lahko še komu pogleda v oči? Komu? Ali sploh komu?

Išče po ulici, kraju nekoga ki ga bo lepo pogledal.

Kje so oči  še prijazne? Kdo jih ima?

Naša starejša soseda. Je tako zelo prijazna. Njene že stare, utrujene in zameglene oči so še vedno tako lepe, da pozabim na temno stran katero doživljam. Ona jih ima. K njej grem. Že sam njen nasmeh, utrujen od let in tegob življenja je še vedno lep in topel. Samo nasmeh njenih oči mi pove vse. Dobrodošel pri meni. To iščem. To sem izgubil. Nasmeh na obrazu, kateri je zguban, utrujen in vendar ima nekaj zame, za vse nas.

Lep vesel smeh oči.

Tudi jaz imam zdaj tako lepe in svetle oči kakor včasih, ko smo se doma smejali, si gledali in brali misli….brez besede, samo pogledali smo se in oči so vse povedale. Rekli smo jim govoreče oči.

Zakaj ne najdemo v tem norem svetu več stika, pogovora, pogleda ? Kako smo vsi lahko postali tako odtujeni, neiskreni, dolgočasni, zamorjeni? Hitenje brez pogovora. Delo brez pogleda. Rokovanje brez dotika. Besede brez pogovora. Najdemo še vedno čas zase, za družino, prijatelje, sosede? Nič več . Ni časa, ni komunikacije. Ni pogleda. Ni oči. Samo stremimo v cilj katerega ni več. Samo sivina je še pred nami. Pa tako bi radi videli mavrico, rože, svetlobo, sonce, vodo. Za vse to rabimo samo ljubeznive, iskrene, prijazne in odprte oči.

Moje, tvoje, naše oči….

Smo jih našli v soncu življenja?

3 komentarji

  1. Oči govorijo zgovorneje od besed, ne lažejo..
    V pogledu se zrcali več kot zmorejo povedati besede…
    Le zazreti se je treba….

  2. oči, vesele zalostne, besne, otožne, res so oglealo človeka, a je to res tako ti pove ravno neolžni pogle otroka.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*