Golica je izrazita obmejna gora v Karavankah, katere južna travnata pobočja se v pozni pomladi odenejo v beli pajčolan narcis. Privablja številne ljubitelje pohodništva, ki v naravi iščejo predvsem sprostitev in mir.
Vršni del je poraščen samo s travo, zato je zelo razgleden. Golica je ena najbolj zelenih gora v Karavankah. Plečata gora se v svojem podnožju in v višjih legah odene v bele cvetove. Včasih, ko po bregovih in livadah vzklijejo nežne cvetke, se zdi, kot da bi travnike pobelil sneg. Golica je Slovencem v velik ponos, med drugim tudi zaradi svetovno znane narodnozabavne Avsenikove polke Na Golici.
Obisk Golice je brez dvoma najprivlačnejši konec maja in junija, ko planota popolnoma spremeni svojo podobo. Travnata pobočja pomladi krasi na milijone narcis. Nižje, nad vasjo Planina pod Golico pričnejo cveteti že v začetku maja ali celo že prej, odvisno od temperaturnih razmer. Če pa pridemo kasneje, nas bodo gotovo počakale še kje na višjih planjavah.
Karavanške ključavnice oziroma gorske narcise ali bedenice v največjih množinah rastejo v Karavankah od Medvedjega dola, Golice do Dovške Babe. Izraz ključavnice izhaja iz ljudskega izročila: »Bog je nekoč opozoril čebele, naj ne nabirajo medu ob nedeljah in praznikih. Ker ga niso ubogale jim je sladki sok zaklenil, tako da je tik pod cvetovi napravil bunčice oziroma vozle. Čebele so bile kaznovane, ker niso spoštovale gospodovega dne. Toda narava je našla drugo pot za opraševanje, s pomočjo vetra, ki ima zelo rad gola pobočja gora, kakršna je Golica.«
Do koče na Golici vodi več planinskih poti, Golico pa sestavlja Visoka Golica (1835 m) in Krvavka (1784 m). Iz Jesenic se v strmo pobočje Karavank vzpne cesta proti Planini nad Golico in od tu naprej pešpot na Golico. Markacije nas vodijo mimo gostišča čez travnik v gozd. Precej strmo se dvigamo do koče, 1582 metrov visoke postojanke. Imeniten je vzpon na vršno sleme, kjer hodimo visoko nad dolinami Gorenjske in Koroške ter občudujemo skalne grebene Julijcev. V spodnjem delu ni posebnih nevarnosti, nad kočo pa se moramo držati stez, ker na strmih travah zlahka zdrsnemo. Prav tako s Poljane pelje daljša in napornejša pot preko sedla Suha in potem po mejnem grebenu do vrha Golice, ob prelepih razgledih na Koroško, zlasti na Vrbsko jezero.
Planino pod Golico so že v srednjem veku zgradili za potrebe fužinarstva. Ostanki fužin so vidni še danes v Savskih jamah, Karlovem rovu in Tončevi jami. V teh krajih je bila včasih močno zakoreninjena rudarska tradicija, ki je preživela skoraj 800 let. O tem priča tudi Ortenburški rudarski red iz leta 1381, ki je urejal odnose v rudarstvu in plavžarstvu. V 15. stoletju se je fužinarstvo preselilo v dolino, ostali pa so rudniki železa.
Koča na Golici stoji na razglednem rebru južnega pobočja Golice, tik nad gozdno mejo. Na izpostavljeni rami nam planinska postojanka močno olajša vzpon proti vrhu. Postavljena je bila leta 1892. Koča je bila s strani partizanov med drugo svetovno vojno požgana, da ne bi Nemcem služila kot oporišče. Iz istega razloga je bila požgana tudi t.i. Slovenska koča na vrhu Golice. Leta 1984 pa je bila na novo zgrajena.
Vzpon na Golico je v lepem vremenu in v ugodnih razmerah primeren tudi za naše najmlajše. Preživetih nekaj uric v zanimivi, radodarni in pestri naravi otrokom vedno ostane v spominu. Vsak izlet v gorski svet je posebnost zase, enkraten in neponovljiv. Začiniti ga moramo še z dobrim počutjem, primerno telesno pripravljenostjo, s smehom ter s sproščenim vzdušjem.
Danes vse prepogosto pozabljamo, da živimo na enem najlepših kotičkov na našem planetu, ki je poln naravnih biserov. Golica je zagotovo eden izmed njih. Še več naravnih biserov Slovenije pa si lahko ogledate na povezavi: NARAVNI BISERI SLOVENIJE
