In spet gradim svoje domovanje…
Včasih je misel kot sanja, njena mogočnost vzplamti, se razraste nad vse, kar nas obdaja, potem pa se razprši in izgine, kot da se prebujam, prebudim in pozabim na sanje. Ne pusti sledi, morda občasno le delček utrne trenutek, potem pa spet zbledi, brez vezi, brez sledi, brez ostankov.
Koliko misli je že minilo brez sledu, zbledelo v svoji mogočnosti in ničnosti, se stopilo s trenutkom, ki je pozabljen in ostaja pozabljen v večnosti, ki je ni; koliko misli, ki so bile za trenutek premogočne, da bi se razvile in razvijale, postale oprimenljive, stvarne in resnične. Premogočne za trenutek, ki mine, pregloboke, da bi poletele v nebo in se pridružile pticam in previsoke, da bi lahko ostale na trdnih tleh; ali pa je bil trenutek premajhen, prekratek, da bi se lahko stopile z njim, se dopolnile, napolnile in obstale.
Misel, ki je…. Kaj je?
Mogočna misel, premogočna, da bi bila sama sebi pomen, da bi bila razumljiva, stvarna, pomenljiva in razmišljujoča, premogočna, da bi bila lahko sprejeta in ponovljiva…
Misel, ki zaživi, potem pa splahni, se razblini, postane le skupek besed, brez pomena, brez telesa, brez spomina…
Se morda spominjaš trenutka, v katerem je misel zaživela, se upodobila, dobila telo, potem pa izginila, splahnela kot bleda meglica, ki je v jeseni počasi pripolzela izmed trav in za kratek čas oblikovala podobo, ki je bila nepomembna, minljiva, stapljajoča se z drugimi meglicami in ob soju žarkov sonca sprhnela, se razblinila in postala spomin, ki to ni, postala trenutek, ki je minil, postala podoba, ki ne more postati telo, ki zaživi…
Se spominjaš…?
In gradim, ponovno gradim svoje domovanje…
Potovanje je lahko zelo dolgo, tako dolgo, da dobi vonj po nekončanju, neskončnosti, brez obzorja, ki se dviga nad vsako potjo, brez obzorja, ker je vse tako dolgo, tako neskončno, tako skrito v mogočnosti, da se ubogo obzorje izgubi v vsem, kar ga obdaja, v potovanju…
In potovanje je lahko tako kratko, kot da ga ni, da se je končalo še preden se je začelo. Še preden prvi korak prične potovanje, se to konča in začne drugo, podobno prejšnjemu, a vendar vodi drugam, v drugačno svetlobo jutra, drugačen sonca obliv, a na koncu je vse tako podobno, tako enako…
In potovanje se začne, prične se že, ko v jutru s težavo razpreš veke, da svetloba (ali tema, vse v odvisnosti od letnega časa, ali časa, ki je izgubil svoj redosled) pronica, se zažre v drobne živcev vršičke in po ustaljenih poteh postavi sliko v možgane, ki počasi spoznavajo, da je konec lepote počitka in se začenja potovanje.
Slika, ki je še tako prepredena s sanjami, da ne razbereš ali je res ali še vedno potuješ, pluješ z barko po mirnih sanjskih vodah in sanjaš sanje, ki so pozabljene takoj, ko se resničnost sveta preko svetlobe prikrade v sliko, ki se gradi…
Počasi dvigneš od počitka utrujeno telo in prvi korak postane prvo potovanje in morda se celo zaveš, da se je potovanje pričelo, a najbolj verjetno je, da le misel (spet je treba vstat’) prepozna razliko v položajih, a potovanja ne…
Tako nastajajo potovanja, v svoji različnosti tako podobna, v svoji mogočnosti tako majhna, vse prevečkrat neprepoznavna, neimenovana, nespregovorjena…
Ta potovanja se prepletajo v času in prostoru, vsako potovanje je last nekoga, a si ga nihče ne lasti, ker svojih dejanj ne prepozna za potovanja, pač nekaj je, kaj pa je pa se nihče ne vpraša, kar nekaj…
Si morda kdaj pomislila, da bi za nekaj časa morala odpotovati, spremeniti okolje, ljudi, pozabiti probleme (zakaj probleme? saj za nastanek problema vendar nekdo mora biti kriv – te mori posledica dogodka, ki je zaradi tebe prerasel v problem, ali le nekdo poskuša na čuden način malo ponagajati, da bi s tem opral sebe (stari ljudje so govorili: Za vsako rit raste šiba) in bil najlepši, vendar mislim, da s tem smradu s sebe ne bo nikdar spral)… In si odločena odšla med ljudi, da slišiš njihovo mnenje, kam naj bi tvoje potovanje vodilo, da bi imela mir pred njimi (smešno, človek v svoji majhnosti naredi velike traparije, vse v dobri veri, da dela edino pravilno…), tega jim seveda ne priznaš, a več ljudi več ve in tako bi bilo potovanje lahko bolj uspešno, bolj mirno in sproščujoče. In potem se ponudijo, da ti pokažejo pot, ker so oni tam že bili in je čudovito, enkratno (sprašuješ se, zakaj bi ponavljali potovanje, če je to enkratno in bi stem pomnožili enkratnost z enkratnostjo in kaj bi dobili? Morda dvokratnost, mnogokratnost, nekajkratnost, torej dolgčas!).
Na koncu posvetov ne veš več, zakaj si pravzaprav iskala nasvet, ker je vse postalo tako prepleteno, nejasno, brez smeri… In odideš domov; no saj je jurtri še en dan in ta bo čisto nov, čisto drugačen…
Včasih me preveva občutek, da se domovanje gradi kar samo, a upam da vedno potrebuje mojo pomoč…
