Iz ničnosti postavljam drobne kocke sanj na mesta, pozabljena od vseh in vsega. In vsakič postanem za hip ob vseh robovih, molče preklinjam zgubanost stranic, ki kakor pozabljeni delčki sanj bledijo in plapolajo s časom.
Te kocke počasi oblikujejo prostor, ga določajo in omejujejo, da postaja določljiv, a vendar brezmejen v svojih barvitih odtenki zamišljanja in izgubljanja v določljivosti meja. Strah, da kocke izgubijo svoje ploskve, še lebdi, se vrinja v vsak gib, s katerim postavljam eno na drugo, eno poleg druge v vezavo s prekritostjo robov, ki niso še robovi, so le prepletanje las v vetru, las, ki zakrivajo obraz in njegovo mimiko.
Besede prihajajo iz oči, usta so nema, v kotičkih prepojena z nasmehom, da skupaj s pogledom povesta več, kakor bi smela, hotela…
Zatorej gradim svoje domovanje…
Da ne bom ujet v košček pozabljenih sanj, droben piš vetra na vogalu kamnite ograje, ki meji dva svetova, neresnična in v svoji mogočnosti izmišljena.
Vse je majhno, podirajoče se samo vase, izginjajoče, če ne postane beseda, bežen dotik, ki se razraste v mogočno krošnjo ali grad, ki ni nujno v oblakih, lahko je enostavno del misli, spomina. In to ostane, ostane nekje, morda zakopano globoko v zavedanje, morda potopljeno v najglobjo čašo solza, morda nasmeh, ki zbledi, a se vrača vsako noč z novo močjo in novim spoznanjem.
Ostaja droben utrinek kot spomin, ostaja bežen pogled, pripet na mimiko obraza, ostaja nasmeh, ki je lahko namenjen le vetru, ki počasi polzi s planin, ali nekomu, ki je povezan s teboj v besedo, ki prinaša umirjanje in spokoj, da noči v samoti niso več tako same. Postajajo svetlejše, saj sij množice zvezd pronica skozi kopreno trgajočih se oblakov in polaga svetlobo nate, kot besede, ki bodo nekoč morale biti izrečene. Njihov pomen je neznan in za vsakogar drugačen. Le malo je njih, ki nekoč spoznajo in razumejo to govorico, vse se prepleta s sanjami in ne ločiš več meje med zdaj in nikoli.
Morda se takrat podre ta kamnita meja med svetovi in nastane en svet, ki je enak tvojemu in ga lahko razumeš, saj ti je znana vsaka stezica, vsaka trava in drevesa, pod katerimi si v mislih preživela prenekatero noč, ti nudijo varnost in zatočišče pred morebitnimi viharji, ki prinašajo neizmerne količine dežja in vetrov, ki te tako lahkotno prenašajo od enega spoznanja do drugega, nič lepšega, nič lažjega…
Zatorej, te krošnje so v tebi, kot oaze sredi puščave, kot mali otočki sredi morja, da lahko plavaš, ko te drugi porinejo v vodo in veš, da ni daleč do rešitve, do trdnega brega, na katerem si oddahneš in nabereš moči za nove borbe, ki jih zahteva življenje, zgrajeno iz želja vseh, ki te vedno obdajajo in porivajo naprej. Kam le?
In gradim svoje domovanje…
Čas se prepleta s koraki v dolgo pot, ki vodi nekam, a nisi polno prepričana, da veš kam. Pot samo vodi in ničesar drugega, želje pa brstijo kot cvetovi ob njej, se razcvetajo in obarvajo smeri z vsakim korakom drugače.
Mavrica ob poti, mavrica, ki le navidezno razširja svoje niti iz zemlje pod nebo; nikoli ni bila vpletena v trdno grudo tal, nikoli ni mirovala… Polna zgodb o zakladih se sprehaja večno med vsemi temi potmi in sledi iskanja njenega začetka in konca so že prevečkrat prekrile druge sledi, da bi verovanje v obstoj začetja in končanja sploh lahko bilo resnično. Morda bo nekomu nekoč uspelo ujeti in ustaviti njene pobege, a to bo le zanikanje vseh zgodb in vsi bomo izgubili še eno iskanje, še eno lepoto obstoja.
Zatorej, pusti, da mavrica še naprej beži pred tabo in pred vsemi, saj je kot sanje, ki se nikdar trdno ne prevesijo v budnost in so njih resnice ravno tako begajoče in bežeče. Naj nosi svojo skrivnost še naprej, jo odmika od naših zvedavosti in neodgovorjenih vprašanj, jo prestavlja v lastni svetlobi in lepoti, ki je tako minljiva, a vendar ostaja večna…
