Homoseksualnost je posledica nezavednega, nerazrešenega konflikta iz otroštva, je čustvena motnja, oblika seksualne perverznosti, duševna motnja … Tako nekateri poimenujejo homoseksualnost. Pa je to prav? Ali ljudje sploh vemo, kaj je homoseksualnost in kaj pomeni biti homoseksualec?
Vsak razum vidi pravičnost po svoje. Nekaterim se zdi nesprejemljivo, da bi se v njihovi bližini gibali homoseksualni pari, spet drugih to ne moti. Najverjetneje so tudi v okoljih, kjer je homoseksualnost s strani prebivalcev »nedopustna«, prav tako to pojavlja, a so se nekako primorani skrivati oziroma zanikati svojo usmerjenost, ker bi sicer bili zapostavljeni, zaničevani, obrekovani in zaznamovani. In če homoseksualni pari preživljajo in trpijo zaradi vseh negativnih situacij, ki se jim dogajajo, a vseeno ostajajo pri svojih stališčih in usmerjenosti, potem je najverjetneje med njimi resnična navezanost, želja po skupnem življenju in sprejetosti. Zakaj jim ne bi dali priložnosti? So ljudje, kot vsi ostali. Najbrž je odobravanje oziroma neodobravanje teh ljudi, te drugačnosti, na različnih območjih, različno.
Sprejemanje kakršne koli drugačnosti je zagotovo pogojeno z vrednotami ljudi, njihovo izobraženostjo, stopnjo razuma in razgledanostjo. Nekateri menijo, da je homoseksualnost moškega pogojena z njegovim dojemanjem očeta v otroštvu, ki naj bi bil neprijazen, kaznujoč, čustveno nedostopen in emocionalno hladen.
Dokazano je, da so med homoseksualci, v primerjavi s heteroseksualno populacijo, pogosteje težko depresijo, višjo stopnjo samomorilnosti, odvisnosti od nikotina, alkohola, trdih drog in druge vedenjske odklone. Najbrž bi večina takoj pomislila, da so homoseksualci drugačni in od njih tako ali tako ne moremo pričakovati nič drugega, kot odklonsko vedenje in odstopanje “zdravi” družbi. A prav ti ljudje, ki razmišljajo tako, bi se morali vprašati, kaj je vzrok tega, kdo to povzroča in ali so morda prav oni s svojim razmišljanjem in (nezavednim) vedenjem posredno vzrok njihovih težav.
Veliko ljudi je slišati: »To (homoseksualci z otroki) ni naravno. Slabo vpliva na otroka. Le kaj bodo rekli sosedje? Kaj si bo mislila družba?«. Pa vendar se je potrebno vprašati, ali je bolje, da nekdo svojo usmerjenost skriva, v sebi živi drugo življenje, ima zato čustvene težave, ali pa se izpove, zaupa in s ponosom naznani svoje cilje in ideologijo življenja. Najverjetneje si vsaka oseba želi biti v družbi sprejeta, imeti iskrene prijatelje, krog znancev in najpomembnejše, topel dom, kjer živi družina, v kateri se počuti sprejeto, zaželeno in ljubljeno, ne glede na svoj status in položaj v družbi, ne glede na spolno usmerjenost. Najbrž bi bilo večini heteroseksualnim staršem nesprejemljivo sprejeti otrokovega istospolnega partnerja. Zagotovo ti ljudje potrebujejo čas, da stvari premeljejo, razmislijo in doženejo, kaj je najbolje za njihovega otroka, in ali mu s svojim vedenjem pomagajo, ga zatirajo, omejujejo, ali nanj in njegovo življenje dolgoročno vlivajo negativno.
Nekateri omenjajo terapije, s pomočjo katerih je mogoče spremeniti svojo spolno usmerjenost – homoseksualnost. Bile naj bi zelo uspešne in ti ljudje naj bi kasneje v življenju imeli srečno heteroseksualno razmerje. A je to prav? Morda moralno sporno? Ljudje smo različnih mnenj in strokovnjaki, ki imajo strokovna znanja na različnih področjih, se v stališčih prav tako razhajajo. Vprašala sem se, ali je bilo prav, da smo ljudje odločali o tem, kakšne pravice naj imajo istospolni pari (homoseksualci). Vsekakor smo ljudje država, mi smo tisti, ki tukaj živimo in delujemo. A vendarle se državljani pogosto, poleg vseh dnevnih aktivnosti in obveznosti, ne izobražujemo in poglabljamo v politiko, le malokdo bere Uradni list ali spremlja aktualne problematike. Večina jih pred referendumi na hitro pogleda stanje v državi preko televizijskih sprejemnikov ali izve kakšen podatek bolj mimogrede, ter si ustvari neko mnenje. Navadno se govori le o najbolj ključnih stvareh, in le-te, ki so tako izpostavljene in ki se z njimi večina ljudi ukvarja, ter o njih potekajo debate, zasenčijo druge, ki so morda dobre za ljudi. Ljudje tako odločamo o stvareh, ki dejansko niso del naše stroke, jih ne poznamo dovolj in morda s tem lahko sebi, drugim, celotni družbi tudi škodujejo. Tako je težava tudi poroka istospolnih parov – homoseksualcev – in njihova možnost imeti in vzgajati otroka. Ameriški Inštitut za zakonsko zvezo in zakonodajo je na podlagi številnih raziskav ugotovil, da so otroci iz klasičnih družin v povprečju bolj zdravi, manj je zasvojenosti in dosegajo boljše šolske uspehe. A so za to zaslužni njihovi heteroseksualni starši, ali morda na njihova življenja pozitivno vpliva tudi družba, sprejetost vanjo? Bi Družinski zakonik, ki smo ga zavrnili »razvrednotil družino«? Postavljamo si vprašanja, na katera trenutno nimamo odgovora. Če bi temu zakoniku dali priložnost, bi morda s svojo vsebino še kako presenetil, a se je večina nevednega prebivalstva osredotočila na istospolne pare in spremembe na njihovem področju. Rečemo lahko, da v Sloveniji vlada agresivna homoseksualna politika.
Z razvojem na različnih področjih se razvija tudi miselnost človeka. Ljudje vse bolj sprejemamo drugačnost, a je žalostno, da nekateri istospolno usmerjeni še zmeraj živijo dvojno življenje. Prikazujejo se kot heteroseksualci, čeprav so v sebi istospolno usmerjeni – homoseksualci – in zato niso prav nič manj ljudje. Vse to počno zaradi ljubega miru! Mi – mladi – pa smo tisti, ki lahko s svojim delovanjem družbi posredujemo svoja razmišljanja in morda nekoč poskrbimo, da bomo vsi bolj spoštljivi, strpni in prijazni do sočloveka – ne le istospolno usmerjenega, ampak vsakega, ki je drugačen od nas, po naših merilih odstopajoč od družbene zaželenosti. Potrudimo se in tudi njim dovolimo, da zaživijo svoje življenje – svoje sanje!
