Kdo si za kosilo sredi decembra še ni zaželel domače sveže solate? Dandanes je mnogo proizvedene zelenjave vprašljive kakovosti in vprašanje je, komu lahko svojo prehrano še zaupamo, zato je najbolje, da za svoj pridelek poskrbimo sami. Sem zagovornica zelenjave, zrasle na domačem vrtu, saj sem le tako povsem prepričana o njeni kvaliteti. Ker se skozi leto pogoji za rast spreminjajo in v zimskem času pridelka ne moremo gojiti zunaj, je zelo priročna in učinkovita rešitev izgradnja akvaponičnega vrta.
Akvaponika je dokaj dobro poznan način pridelave zelenjave, kjer živijo v medsebojni simbiozi ribe in rastline. Akvaponika je zlitje akvakulture, kjer na klasičen način gojimo in hranimo ribe ter hidroponike, kjer rastline skozi korenine iz vode vsrkavajo hranilne snovi in minerale, potrebne za njihovo rast. Navadno gojimo sladkovodne ribe, saj potrebujejo nižjo stopnjo kisika, raztopljenega v vodi ter se hitreje prilagodijo načrtno ustvarjenemu okolju in vodni temperaturi. Za postavitev akvaponičnega vrta je bistvenega pomena izbira primerne lokacije, saj želimo čim bolj optimalen izkoristek sončnih žarkov v vseh letnih časih, zato ne smemo pozabiti na gibanje sonca preko dneva. Najboljši strani neba sta južna in zahodna, kar je navsezadnje pomemben dejavnik tudi pri gradnji hiše. Ko poznamo pot sonca in določimo prisojno ali osojno lego, lahko uredimo zemljišče, ga izravnamo in pripravimo za prva gradbena dela.
Odločitev o izgradnji akvaponičnega vrta je padla v glavi mojega fanta in kmalu so se ob prebiranju literature začele pojavljati prve skice, osnutki in zasnova tega mini domačega projekta z namenom, da bi tudi v zimskih mesecih uživali v raznoliki domači zelenjavi. Odločil se je, da bo kolikor bo mogoče, za izdelavo uporabil material, ki je ostal od gradnje stanovanjske hiše, da bi prihranil čim več denarja. Tako je na izbrani lokaciji pričel z izkopom zemlje, naredil jamo za temelje in zabetoniral venec, ki sedaj predstavlja trdno podlago za nadaljnjo gradnjo lesenega dela objekta. Ker je bolj praktične narave, se je izdelave lesene konstrukcije lotil kar sam, za kar je uporabil les, ki je ostal od zidarskih odrov s približnimi merami 10 x 10 cm. Les je obdelal s starim ročnim električnim skobljičem in »žrtvoval« rezilo, saj se v majhne lesne razpoke zagozdijo drobni delci cementa in peska, ki intenzivno obrabljajo rezilo. Ko je bil les poskobljan, je prišlo na vrsto tesarsko delo, ki mu je vzelo kar precej časa, saj tega dela ni bil vešč. Ves pripravljen les je premazal z zaščitnim premazom, da je omejil navzem vlage iz okolice, saj v akvaponičnem vrtu voda iz bazena z ribami neprestano izhlapeva, zato je vlažnost zraka toliko večja.
Tako pripravljen material je na lokaciji ob pomoči postavil v času enega popoldneva. Podporne stebre je pričvrstil na podlago iz betona s kovino dimenzij 500 x 80 x 5 mm. Eno tretjino kovine je z navojnimi palicami premera 8 mm privijačil v betonsko podlago, dve tretjini pa s samoreznimi vijaki za les dolžine 100 mm pričvrstil na steber, s čemer je konstrukcijo fiksiral v tla. Drugi dan je zaključil še s postavitvijo ostrešnega lesa, 5-ih tramov, ki hkrati povezujejo in utrjujejo celotno konstrukcijo ter prečno pribitje letev dimenzij 5×4 cm, na katere je nato pričvrstil streho. Za streho je uporabil izolativno polikarbonatno ploščo, saj predstavlja daleč najugodnejšo rešitev. Za pravilno izvedbo pokritja in dolgoročno prosojnost strehe je dobro upoštevati nasvete prodajalca, ki vam bo ponudil tudi nakup perforiranih odkapnikov in samolepilnih trakov, ki insektom in drugim rastlinam preprečujejo dostop v ploščo in povzročitev nabiranja umazanije ali porast alg oziroma drugih organizmov znotraj plošče.
Opis faze izdelave oken, vrat, tlaka, polic in korit za rastline ter bazena za ribe pa sledi v naslednjem delu članka, saj se bomo v tem delu gradnje posluževali recikliranja materialov in ponovne uporabe v druge namene, da bi znižali odtis CO2, ki ga pustimo v okolju.
3 komentarji