Izlet na Veliko planino



Lepo jutro je kazalo, da nas bo zopet zaneslo na potep. Že dneve prej smo se s prijatelji domenili da gremo na pohod. In dan je kakor nalašč za malo bolj in malo manj vešče pohodnike. Tokrat smo si zadali cilj – Velika planina.

 

Osebno sem jo obiskala v osnovni šoli in prav mamilo me je, da se zopet sprehodim po tej prečudoviti planini. Spomini so mi segali daleč nazaj. Spomnila sem se samo skupine objektov, to so bile verjetno štale, dosti pašne živine, zvoncev kateri so se oglašali v daljavi, prečudovite narave. Skratka spomini so bili prečudoviti. Otroški . . .

Velika planina
Velika planina

Kako pa je sedaj tam? To vprašanje se mi je postavljalo v dnevih pred odhodom. Z nestrpnim pričakovanjem kakor majhni otroci sem večer za večerom čakala vremensko napoved za naš dan. In očitno se nas je nekdo usmilil saj smo imeli z vremenom resnično srečo.

Iz Tolmina smo krenili po baški grapi do Petrovega Brda.

Sonce nas je spremljalo celo pot. Ko smo se vzpenjali proti Petrovemu Brdu smo v dolini puščali meglice. Čudovit je pogled nanje. Prispeli smo do križišča katera ena pot zavije na Soriško planino in dalje, ter druga katera  nas bo popeljala naprej. Škofja Loka, Domžale, Kamnik . . . 

Mogoče se ravno  tako ne vrstijo kraji , ampak  pogled na  prelepo naravo, lepoto negovanih trat, vrtov okoli hiš, polj in travnikov…  skratka lepota na kupu.

Kmalu prispemo na cilj. Postavimo se v vrsto, zadolžimo “šefa” skupine da kupi vozovnice za vzpenjačo. Hitro se nam je približala z vrha in vstopili smo. Bilo nas je kar dosti v kabini.Vesela, mešana druščina. Med samim vzponom smo od vodnika kabine dobili tudi prelepo obrazložitev kje so kateri vrhovi, kam moramo pogledati in kaj vidimo. Bil je zelo prijazen in nam je res lepo odgovoril na naša vprašanja.

Prispeli smo na cilj. Velika Planina

Ampak tu je šele začetek. Že sama narava te kar vpije vase. Mir, spokojnost, od daleč slišiš govor, mukanje živine,… Čudovita flora –  paša za oči. Cvetje na travniku te kar premami da fotografiraš cvet in tako imaš za spomin. Že ob samem začetku vidimo njihove značilne planinske koče.

Večina jih služi kakor počitniške hiške ob dopustih, koncu tedna. Lepo so negovane in ravno tako okolica okoli njih. Tabla, nameščena takoj ob izstopu iz vzpenjače ti daje vedeti da smeti v ta planinski kraj ne sodijo. Odnesti  jih moramo v dolino.

 

 

Med hojo se pogovarjamo kaj je značilno za to planino – Veliko Planino. Vsak doda malo svojega znanja. Tako pridemo do te točke, da je gorska planota v Kamniških Alpah, v bližini je mesto Kamnik. Od Ljubljane je oddaljena približno 30 kilometrov. To je planina kateri res lahko rečemo prava planina.

Ima pastirske koče oz. stanove ( imamo jih tudi pri nas v Posočju in jim pravimo stan ), ko sem že omenila počitniške hišice so le-te preurejene iz stanov. Planina pa nudi vse leto rekreacijo. Ima lep dostop do vrha in ga z lahkoto opravi vsak pohodnik. Velika Planina je obširna gorska planota, kar je lepo vidno ko si na vrhu. Stanovi so lepo razporejeni po planini. Spominjalo nas je na gručasto naselje, saj so strnjene skupaj in so kakor majhna naselja.  Sestavljajo pa Veliko in Malo Planino, Zeleno Planino . . . Poleti so naseljene s pastirji in čredami goveda. Pozimi mogoče še počitniške hišice, katere služijo zimskemu turizmu. Pokukali smo tudi v eno izmed koč in si ogledali kako so narejeni notranji prostori. To seveda ni bil počitniški temveč pravi stan. Deljen je na bivalni del in prostor ki je namenjen živini. Obstajajo večji in manjši stanovi.

Zanimiva je zgradba stanu. Zgrajeni so v lesu, ravno tako je lesena tudi streha ki jih pokriva, kritina pa so leseni skodli – “šinklni” kakor jim pravijo in upam da sem si to ime pravilno vtisnila v spomin. 

Da se vrnem zopet malo nazaj. Ko smo prispeli do prve koče, okrepčevalnice nam je najprej “padel” v oči prečudovit pastir – pwaninc ( vsaj jaz sem razumela da ga tako ogovarjajo ). Obut je v lesene cokle in volnene nogavice. Hlače segajo do kolen, kratek jopič – prušah ( kako zanimivo, pri nas se reče pruštah ), pod njim pa ima platneno srajco. Pred dežjem in sončno pripeko ga varuje zelo velik klobuk ( marsikatera bi ga imela za pokrivalo kakor dodatek, saj je lep in moden ) s krajci do ramen. V deževnem vremenu  se pa ogrne v ličnate pwajše – plašče ( nekakšen dežni plašč, kakor bi danes temu rekli )  in on ga je tudi imel na sebi. Pred mrazom so pwanince  varovali kožuhi. Podobna oblačila so imele tudi ženske pwaninke. Mi nismo srečali nobene.

Ta prečudovit pwaninc je sedel na klopci, ter se veselo smehljal. Pri njem lahko kupiš razglednico z žigom za spomin ali pa  pišeš domov, prijateljem kakor spomin na prelep izlet. Za žejne in lačne pa so poskrbeli v okrepčevalnici. Pwaninca- kako lepo znajo izgovoriti to ime – smo povprašali za pot naprej. Samo pokazal je, se smehljal in v njihovem narečju nam je dal vedeti da moramo naprej. Samo naprej. In seveda smo šli. Ob poti smo srečevali pohodnike vseh starosti, tudi otroke in tujce. Bila je res lepa hoja do stanov.

Spremljale so nas cvetlice značilne za to visokogorsko planino. Oko se je večkrat zazrlo v daljavo. Prelepi pogledi… oko se spočije.

Kar hitro smo prišli v “naselje”, če temu lahko tako rečem. Vidi se skupina stanov, v daljavi pa zagledamo kapelico. To je tudi naš cilj. Dokončen cilj. Do tja moramo priti. Vidi seda je  še daleč, vendar ni tako.

Lepo je gledati to planino. Mir kljub obiskovalcem ti tukaj daje čutiti da si res v raju. Planina – Velika Planina si resnično zasluži to ime in ga nosi s ponosom. Resnično je VELIKA. Kamor ti seže oko vidiš staje, ki združujejo skupino zaselka. Pred nekim stanom smo videli majhnega telička v ogradi, ki je bil skupaj s prebivalci stanu.  Počival je. Malo naprej  krave  smukajo travo, nekatere prežvekujejo, telički se  oklepajo svojih “mam” krav ali pa zvedavo raziskujejo okolico…

Ko tako opazujemo se med hojo tudi malo pogovarjamo kaj nam je sploh znanega o tej planini in planšarstvu tukaj. Razvije se pogovor in beseda hitro steče. Nekdo komentira o oblačilih saj nam je bil zelo všeč plašč iz ličja. Iz česa pa je narejen? Iz ličja vendar, izdelovali pa naj bi ga v zimskih dnevih doma in sicer iz ozkih pasov lipove kože. Videli smo tudi rog. Pastirski rog je tudi del opreme, kateri je dolg oz. daljši od enega metra. Imenujejo da prda, pravijo da trobijo na prdo. Nam se je ime zdelo malo smešno…. prda …. vendar tako je. Rogovi oz. prde naj bi varovalo živino in pastirje pred divjimi zvermi. Saj je bilo včasih naokoli dosti volkov. Služila pa je tudi za zbujanje pastirja k jutranji molži. Nekakšna budilka.

 

Nam, ženskam se je dopadel trnič. Videle smo ga razstavljenega, vendar nismo točno vedele kaj je. Skratka lep je bil. Oblika, vzorčki, različni ornamenti so nas kar osupnili in si nismo znale razložiti kako to nastaja. Umetnost v malem smo ugotavljale in komentirale. Ob tem pa se je moški del lepo tiho nasmihal in muzal s pripombo . . . ja, ja . . . se vam dopade? No, kaj pa je to kaj takega, kar je lepo je pač lepo ! Smo vztrajale. Ampak kmalu smo izvedele zakaj takšni nasmeški moškega dela. To je sir v obliki ženske dojke … aha, pa smo tam ! Domišljija jim deluje in očitno je gorski zrak vplival na njih. Seveda to smo me mislile. Resnica pa je ta, da je res oblika ženske dojke. To so kepe sira posnetega mleka. Kepe so okrasili, poslikali, popisali. Pisali so z lesenimi palčkami, katere so bile rezljane in imele odtis ornamentov. Sir so posušili nad ognjiščem. Postal je trd in se je za polovico  zmanjšal. Vedno so jih oblikovali v parih. Simboliziral naj bi ženske prsi – zato par. Fantje so to podarjali dekletom kakor dokaz ljubezni, zvestobe ali ko so jih zaprosili za skorajšni zakon. Ko so se omožila so trniče še dolgo hranile. To so nam moški lepo obrazložili. In verjamemo jim. Ampak škoda da ga me nismo dobile ali pa si vsaj kupile za naš spomin. Mogoče pa drugič gremo na Veliko Planino po trniče, samo zase.    Lepi so.

Ker smo se ob klepetu kdo kaj ve in več ve, od hrane do masla katero je lepo oblikovano v modelčkih ( tudi naše none so jih včasih delale in mogoče jih še tudi   danes kdo ) , pa do sira, skute . . . in še bi se kaj našlo ampak počasi smo se približevali cilju. Vreme se je pričelo spreminjati. Pihati je pričelo, pokrivala so dobila “peruti” in jih je bilo potrebno ali držati ali pritrditi – vsaj jaz bi kmalu ostala brez njega. Megla se je hitro pričela spuščati, ohladilo se je. Vendar pripeli smo kljub temu do kapelice. Našega cilja. Kdo je več mislil na veter in meglo’ !

Kapelica Marije Snežne, prečudovita majhna kapelica je zgrajena iz lesa. Obnovili so jo leta 1988. Pri obnovi so pomagali prostovoljci. Na dan blagoslova kapele so v procesiji prinesli od Svetega Primoža sliko Marije Snežne, kjer je bila shranjena od konca vojne dalje. Je tudi ena izmed romarskih svetišč ljubljanske nadškofije. Prvotna  kapela je bila postavljena leta 1938.Pozimi leta 1945 pa je bila požgana s strani nemških vojakov. Njen zavetnik goduje 5.avgusta in je Marija Snežna. Nadmorska višina te kapelice je 1560 metrov nadmorske višine.

Okoli kapelice smo se na klopce posedli, iz nahrbtnikov vzeli najprej topla oblačila ter se nato okrepčali s hrano iz nahrbtnika. Nismo bili sami. Bilo je dosti ostalih pohodnikov z nami in imeli smo se lepo.

Ampak potrebno je priti še v dolino. Pot nas čaka. Napotili smo se proti stanom navzdol, potem zopet malo navzgor, se vstavljali, ogledovali okolico in kramljali. Ogledali smo si smerokaze kam bi lahko kdaj drugič še odšli. Od tukaj je tudi izhodišče za veliko gorskih tur po Kamniških Alpah, okolici…

Preveč hitro smo prišli spet do okrepčevalnice. Tam nas je čakal prečudovit prizor. Ravnokar so prispele krave , telički in odšli so na pašo. Seveda ni manjkal tudi naš pwaninc s svojim rogom in nam za slovo pred odhodom v dolino zatrobil na prdo. Za tokratno slovo.

Še pridemo. Bilo nam je lepo.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*