Izlet v Videm (Udine, Italija)



Za spremembo smo se tokrat odločili, da bi pokukali malo bolj v notranjost Furlanije. Ampak ne predaleč. Pripravili smo se in se odločili da gremo na videmski konec. V Furlanijo, ker nam je najbližja. Seveda pa se bomo medtem tudi ohladili pri Nadiži.

In res. Kobarid, Robič in že smo na Stupici, po domače Štupci. Parkirali smo nekje ob cesti in se razgledali po vasi. Spominjali smo se, kako so včasih naše none z avtobusom nosile v Stupico prodajat jajca, kokoši, zajce in kdo ve  kaj še. Za takratne lire so si nakupile kar nekaj hrane, ni sta smela manjkati riž in kava – kofe. Seveda so si tudi same privoščile nekaj malenkosti zase. Največkrat je bil to fcu/fcow – naglavna ruta z različnimi cvetličnimi vzorčki in copati. Copati so bili, vsaj mislim narejeni ročno, največkrat črne barve. Kasneje so le-te zamenjali industrijski copati iz filca oz. toplega materiala, visoki do gležnjev z gumijastimi podplati in na zadrgo. Kam so nas popeljali spomini. Kakor otroci smo vedno čakali žvečilke v obliki cigaret. Počutili smo se “nobel” ko nam je nona enega na teden ponudila.

Ko smo se ženske zopet vrnile v sedanjost je moški del že opravil svojo nalogo. Odkrili so najbližjo pot do Nadiže. Odpravili smo se, razprostrli smo brisače in se odšli takoj namakat v toplo reko. Kako nam je prijala. Majhne ribice so se nabirale okoli naših nog in nas prijetno zgečkale z prav nežnimi ugrizi. Dogovarjali smo se kam bi odšli. Sonce bo kmalu zašlo za hrib in v senci ne bo prijetno biti ob vodi, pa četudi je voda prijetno topla. Vsem pa je naenkrat padla ideja da gremo v Videm. Ženske bi si rade ogledale trgovine, tiste prav prikupne v starem mestnem jedru, moški pa seveda o čem drugem – razpravljali so o nogometu in modrovali ali se odvija tam kakšna tekma tisti dan. Vsaj enkrat smo si bili enotnega mnenja. In smo se odpravili.

Avto smo po predlogu ženskega dela pustili v ulici starega mestnega jedra.

Videm v slovenskem jeziku, po italijansko Udine, furlansko Udin

Je glavno mesto Videmske pokrajine v regiji Furlanija / deželi Furlanija Julijska Krajina. Leži na ravnini med Alpami in Jadranskim morjem. Od zahodne Slovenije, nekje od Robiča do Vidma je cca 40 km.

Videm je bil zgodovinsko pomemben kakor prvo večje naseljen kraj na Južni strani Julijskih Alp. Od tam se lahko popeljete do Avstrije v Beljak, lahko pa tudi v Trbiž in nato naprej do Slovenije. 

Prvi dokumenti o razvoju kraja segajo daleč nazaj, ko je Oglej nekako “usahnil” kateri je bil do tedaj eden izmed najpomembnejših v Rimskem imperiju. Takrat se je Videm pričel bolj razvijati. Nekje okoli leta 1420 je postal del beneške republike, kar se v starem mestnem jedru vidi še danes.

Benečani so mestu pustili zelo lepo kulturno – arhitekturni pečat. Na vsakem koraku si lahko ogledaš njihove zgradbe, bogato okrašene. Za benečanski stil je značilen benečanski lev. Marsikje vidiš kako drži knjigo. To naj bi ponazarjalo simbol moči in znanja.

Kasneje je Videm v drugi polovici leta 1700, skoraj 1800 leta Napoleon priključil Avstriji. Sam si je nekajkrat tudi privoščil obisk te dežele. Pravijo, da je enkrat ali dvakrat prespal v Vili Minin, nekaj kilometrov izven Vidma. Danes imajo v tej Vili različne razstave, razstavljene so kočije takratnih dni… ob Božičnem času pa so značilne jaslice katere si je vredno ogledati. Jaz sem bila tam in je resnično lepo. Mesto Videm je prišlo ponovno pod Italijansko kraljestvo nekje sredi leta 1800.

Ogled starega mestnega jedra te kar posrka vase. Njihovim majhnim ozkim ulicam so pustili svoj slog  Rimljani. Lepo se je sprehajati in iz vsake ulice prideš na manjši ali večji trg. Ti so največkrat nekakšno zaključno jedro tistega območja z značilnimi vodnjaki na sredini. Danes se na tem trgu podijo in igrajo otroci, ob robovih oz. točneje na stopnicah vidiš posedati skupine mlajših ljudi. Mogoče tvorijo skupino glasbenikov ali pa se kar tako zberejo in ob zvokih kitar zapojejo, se družijo. Tik ob robu ali pa pod hišami so odprte manjše ali večje slaščičarne, okrepčevalnice, kava bari … kjer se ljudje zbirajo in pijejo njihovo značilno kavo expresso.

 

Ne manjka tudi majhnih trgovinic, kar je za nas ženske največjega pomena. Lepo so založene, cene pa temu primerne. Tako da mi lahko samo opazujemo in si v spomin vtisnemo dizajn, kateri nam je všeč. Mogoče pa bomo same kdaj kaj podobnega doma ustvarile. Ali pa si omislile novo, modno pričesko….

Današnji Videm je pomemben tudi  kulturno in izobraževalno središče , je ena izmed štirih pokrajin, ki sestavljajo italijansko deželo Furlanijo Julijsko Krajino. Res je vreden ogleda.

Nadškofija Videm ima sedež v samem Vidmu. Ustanovljena je bila leta 1847. Takratna škofija je bila povzdignjena v nadškofijo in dobila metropolitske dolžnosti.

Za ogled zgodovinskih znamenitosti se nam je zdelo pomembno, da obiščemo in si ogledamo slikarska dela v škofovski palači, mestnem muzeju. Grad Videm je ena glavnih znamenitosti mesta. Nahaja se na vrhu hriba, v zgodovinskem središču. Je sedež občinskih muzejev, ima umetniško galerijo, arheološki in numizmatični muzej, muzej fotografij… V sobah palače so tudi občasne razstave, odvijajo se različni kulturni dogodki, glasbeni koncerti, gledališke predstave.. Pred samim gradom ob parku pa je tudi gostišče. Muzej stolnice v Vidmu je bil posvečen Blaženemu patriarhu Bertnadu Di Saint Genie’s, cerkveni in politični osebnosti , kateremu se pripisujejo pomembni prispevki za časa njegove vladavine.

V muzeju je tudi velik del zgodovinskega, kulturnega in umetnostnega pomena Oglejskega patriarha v času blaženega Bertnarda. Muzej se nahaja v kapeli Sv. Nikolaja, Kristusovega telesa in krstilnici, ki predstavljajo najstarejši del katedrale. Po aktivnosti pa je znano tudi mladinsko gledališče.

Če ob koncu našega sprehoda opišem pot katero smo pričeli po originalnih imenih, bi pričela z Videmskim Duomo,  Piazza Liberta’, Loggia del Lionello, Loggia San Giovnanni kjer smo si ogledali znamenito uro del Mori. Ta ura je na vrhu zvonika. Dva moška udarjata z kladivom na zvon in oznanjata čas. Od daleč se blešči kakor da bi bila iz zlata.

Iz česa je narejena nisem uspela izvedeti. Je pa izvrsten pogled nanjo, še posebno če jo obsije sonce. Nato smo zavili na Piazza San Giacomo in za nas ženske v ulico ki smo jo slučajno odkrile. Tam je trgovina s klobuki. Ime ulice je Merchatovecchio.  Že zaradi klobukov priporočam ogled, sicer pa je ulica tudi prečudovita. Na trgu del Municipio smo fotografirali palačo D’Aronco. Na žalost pa smo ostali pred zaprtimi vrati cerkvice Monte di Pieta’. V ulici pri Duomu, kjer smo imeli tudi parkiran avto kakor sem že omenila , smo na trgu videli še en veliko lepoto. Vsaj meni se je zdelo izredno lepo. Sam trg ima prečudovit cvetlični aranžma.

Zavetnika kraja sta sv. Mohor in sv. Fortunat. Godujeta 12.. julija.

Da ne bom pisala samo o zgodovini mesta, značilnostih, slaščičarnah, trgovinicah  se moram dotakniti tudi naših moških. Kar lepo so nas spremljali in smo skupaj uživali ob ogledu. Vendar obljuba dela dolg. Obiskali smo še stadion. Je zelo velik in prečudovite, lepe moderne oblike. Tukaj se odvijajo velike nogometne tekme. Vendar nismo imeli sreče in ni bilo tisti trenutek nobene tekme. Njihov klub pa je UDINESE.

Čeprav bi bilo še veliko za prehodit po samem mestnem centru, smo se morali počasi vrniti domov. Ugotovili smo, da smo tako blizu, pred “vrati” imamo prečudovite stvari, pa vendar…. mislimo da je tako daleč…..

Preživeli smo prečudovit dan ob vodi,v vodi, v Vidmu, ob spominih…. videli in izvedeli smo marsikaj novega. Bilo je lepo. Najlepše pa je to, da smo se družili. Bili smo skupaj. Druženje je največje doživetje. Še se bomo potepali skupaj in se skupaj imeli lepo.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*