Čeprav se v zadnje čase psihoterapevti tako radi hvalijo s svojimi vehementnimi odkritji o utopični naravi ljubezni, in iz tega kujejo prodajne uspešnice, pa moramo biti pri tej temi kar se da previdni. Govoriti o realnosti in iluziji na temo medsebojnih odnosov med moškim in žensko, je namreč lahko utopično že samo po sebi. Bolj kot psihoterapevte in populistično naravnane psihologe bi kazalo upoštevati biologe in njihove izsledke. Ti kažejo, da se tako živalski kot človeški organizmi v prvi vrsti med seboj »zavohajo« in da igra ta medsebojna kemija prvenstveno vlogo pri razmnoževanju in ustvarjanju družine. Številne raziskave so celo pokazale, da so ženske, ki so prenehale jemati kontracepcijske tabletke, razdrle zvezo s svojim dotedanjim partnerjem, ker jih ni več spolno privlačil.
Vse to kaže na dejstvo, da pri izboru partnerja bolj kot njegov statusni simbol ali njegova vizualna podoba, igrajo ključno vlogo hormoni oz. endorfini. Skratka: izbira partnerja za razmnoževanje je pri človeku povezana z iskanjem ljubezni in neke višje duhovne izpolnitve, a so mehanizmi, ki potekajo v zakulisju tega, povsem biološke narave. Tudi psi in mačke morajo najprej povohati svojega pasjega in človeškega prijatelja, da mu lahko zaupajo in da do njega vzpostavijo nek prijateljski odnos, zakaj ne bi na podoben način funkcionirali tudi ljudje, ki smo vonj in dotik »pospravili« v globino nezavednega. Skozi zgodovino smo ljudje naredili vse za to, da smo svojo »živalsko naravo« potlačili in jo naredili za predmet obsojanja in zgražanja. A ko gre za seksualnost, se ne moremo več nikamor skriti: spolni položaji, ki so na moč podobni živalskim, nas vsakič znova razkrijejo kot senzualno bitje, ki funkcionira na vedno isti način. Tudi biseksualnost, homoseksualnost in incest so v živalskem svetu zelo pogosti pojavi, zato jih že s tega vidika ne bi smeli obsojati.
A vrnimo se nazaj k odnosu med moškim in žensko, ki sta ob prebiranju populističnih knjig na temo velike ljubezenske iluzije, že na moč skeptična do svojega stanja zaljubljenosti. Bojita se namreč, da bo nekega dne njuna medsebojna magija izginila in da bo s tem propadel tudi njun ljubezenski odnos. Res je, da se veliko zvez konča, ko mine začetna faza zaljubljenosti, a za to sta kriva zaljubljenca sama, ki nista vlagala dovolj v pogovor in ustvarjanje novih vzburljivih doživetij. Še več zvez razpade tam nekje po petih letih, če se vmes par ne odloči za otroke. Tudi procent zakoncev, ki se loči po spočetju otrok, je precejšnji, saj je velikokrat zgolj potreba po potomcu edini razlog, ki ju drži skupaj.
Tem ljubezenskim nesrečnežem je treba odpreti oči, da uvidijo prave razloge za svoj razhod in da za ločitev ne obsojajo zgolj svojega partnerja, ki je ob rojstvu otroka še posebej ranljiv. Ne smemo zaobiti osnovnih naravnih dejstev, ki definitivno niso iluzija, saj se potrjujejo na vsakem koraku: ženska ima v svojem življenju »na zalogi« le nekaj jajčec, zato je z njimi toliko bolj ekonomična in si ob sebi želi enega, a psihično stabilnega partnerja, medtem ko po drugi strani moški premore ogromno semenčic, ki jih želi čim bolj »raztrositi« naokoli, zato mu varnost in varčnost ne pomenita veliko. Tako ženske kot moški pa se morajo zavedati, da bo prvinska privlačnost enkrat zbledela in da bodo za nadaljevanje svojega odnosa (in vrste) potrebni drugi čari, ki bodo veliko bolj kot prej vključevali intelekt, spretnost, potrpežljivost in solidarnost.
