Kako lahko učinkovito sodelujemo?



Najprej si odgovorimo na dve vprašanji: 1. kakšen sem   IN   2. kako delujem…

Pomembno pa je tudi to, da imamo pozitiven odnos do sebe in enak odnos do okolja v katerem živimo ter do življenjskih izzivov s katerimi se srečujemo.

Ljudje se razvijamo celo življenje. V otroštvu se postavijo nekakšne osnove, skozi življenje pa se ves čas dograjujejo. Lahko je (in tudi največkrat je!), da so bile te »osnove« v otroštvu do neke mere pomanjkljive, tako pa smo se začeli obnašati tudi sami. S sodelovanjem vzpostavimo razumevanje samega sebe ter tudi razumevanje drugih in njihovih potreb. Cilj vsega je seveda pozitivna reakcija na dogajanje okoli nas.

Ljudje smo socialna bitja in smo, hočeš-nočeš, soodvisni tudi od drugih ljudi. Največkrat se srečujemo prav z najbližjimi ljudmi (s katerimi delamo, se izobražujemo, zabavamo in podobno). Zelo pomembno je, kaj bomo lahko tem ljudem dali in kaj bomo od njih dobili. Tu ne gre samo za materialne dobrine, pač pa predvsem za pozitivne ideje, nasvete, medsebojno podporo, podporo v smislu vzpodbujanja, razumevanja in tako dalje. To je odvisno od naših »socialnih veščin« – ne samo od tega, ampak tudi od tega.

Te veščine nam omogočajo, da znamo druge oziroma bližnje spodbuditi k temu, da nam pomagajo in omogočajo doseči neke naše cilje. Ter da tudi mi njih podpiramo in jim pomagamo, ko to potrebujejo. Če to znamo in izvajamo, si bomo prej ali slej pridobili prijatelje in podpornike. V nasprotnem primeru pa to lahko vodi (dostikrat nehote!) v konflikte, razočaranja, napetosti v odnosih in podobno. Primeri teh (nekaterih) »socialnih veščin« so lahko: poslušanje in vživljanje v druge ljudi.

Zakaj je to pomembno? Marsikdo se lahko sprašuje: zakaj bi se pa jaz ubadal s težavami drugih, saj imam že svojih dovolj? To pa ima smisel, zlasti, ko gre za pomembne odnose. Ko si mi vzamemo čas za drugega in se skušamo vživeti v njegov položaj oziroma ga skušamo razumeti, izražamo svoj izraz naklonjenosti. To vodi do tega, da je drugi bolj sproščen, več je medsebojnega zaupanja, bolj je odprt in je (posledično) tudi bolj naklonjen do nas. To je naš prispevek k pozitivnemu odnosu. In naši odzivi so tako bolj »ustrezni«.

Neustrezne odzive, ki smo jih (vede ali nevede) »pridelali« v otroštvu je potrebno odstraniti. Z njimi se srečujemo v vsakodnevnem življenju in delovanju (medsebojno kritiziranje ali obtoževanje, jeza oziroma nezadovoljstvo, srečevanje z izzivi, ki jim nismo kos in podobno). V vseh teh primerih pa se pokaže način našega odzivanja. Te reakcije so pogosto hitre, avtomatične in nezavedne.

Ljudje moramo doseči večji vpogled vase, kar pomeni, da začenjamo razumevati ozadje svojega (nepravilnega) reagiranja. To pa ni prirojeno, ampak je naučeno, kar pomeni, da se lahko (če želimo) tudi naučimo drugače – v našem primeru »ustrezneje« Vse.to pomeni boljši, konstruktivnejši način reakcije ali našega ravnanja.

Ni potrebno najprej obsojati nekoga ali sebe, če storimo neko napako v načinu reagiranja, temveč se je potrebno naučiti reagirati na boljši način in upoštevati, da smo v osnovi vedno dobri, naše reakcije ali vedenja pa so v nekaterih primerih neustrezne. Kritizirajmo (na konstruktiven-pozitiven način) le vedenje, ne pa vsakega posameznika. Tako se lahko odpro mnoga vrata za spremembe v pozitivni luči.

Kaj pa naše »kulturno okolje«? Spodbuja takšen način delovanja?

Najprej je treba upoštevati, da je vsak človek »zgodba zase« in tu ne smemo posploševati. Težava je v tem, da je (predvsem pri prejšnjih-starejših generacijah) prisotno pretirano prilagajanje t. i. Družbenim normam. Mlajši pa so podvrženi problemu »razvajenosti«. Povedano drugače, ne znajo se prilagajati načinu ravnanja, ki bi bil bolj socialno sprejemljiv. Človek je pač rezultat delovanja okolja in njegova ravnanja so v veliki meri naučena.

Upoštevati je tudi treba, da se na različne situacije odzivamo več ali manj avtomatično in naučeno. To pomeni, da so naši odzivi oziroma ravnanja, situaciji neprimerna. S takšnim načinom odzivanja pa premalo razumemo, kaj nam želi drugi sporočiti ali tudi, kje je njegov problem.

V teh primerih je najbolje, da se odzivamo (če le mogoče) čim bolj umirjeni. Ni pa to dovolj –  pomembno je tudi, da ugotovimo, kje je ta »zgrešena logika« našega odzivanja in kako bi se bilo bolje odzivati v določeni situaciji. Ko pridemo do te točke je potrebna le še vaja. Vaditi moramo predvsem naše pravilne odzive na določene situacije (kjer v preteklosti nismo ravnali primerno, vaja pravilnih odzivov ni več težka, le pričeti je potrebno).

Koliko pa je potrebno vaditi? Ker nas izkušnje iz preteklosti nekako zaznamujejo (prepričanja, pogledi in podobno…) je potrebno vztrajati, da lahko vzpostavimo nek nov odnos pri naših prihodnjih ravnanjih.

Spremembe so zmeraj možne, vsakdo lahko spremeni svoja ravnanja in odzive. Navadno še vedno delamo že utečene stvari na že utečen način. Treba je najprej zagotoviti, da se naših novih ciljev »zavemo« in jih s samodisciplino skušamo doseči. Poleg tega pa ta naša spremenjena vedenja na nov način sprogramiramo in začnemo o njih razmišljati drugače. Drugače v tem smislu, da s svojimi novimi ravnanji čimbolj pomagamo vsem, ki imajo od nas določeno korist. Prav tako pa tudi mi od njih. In sodelovanje se začne.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*