Kako se predstavljamo na trgu dela? Kot zmagovalci ali kot poraženci?



»Službo iščem po internetu in sem tudi našel nekaj dobrih stvari. Poslal sem jim prošnje, vendar do zdaj še nisem dobil odgovora.«  je povedal mladi fant  v televizijski oddaji »Prisluhnimo tišini«, ki jo pripravlja Zveza društev gluhih in naglušnih Sloveniji za prvi program Televizije Slovenija. V nadaljevanju je ugibal, da službe verjetno ne dobi, ker je gluh. Povedal je, da je razočaran, ker ima znanje in izkušnje, priložnosti pa ne dobi. Zaključil je, da se bo najbrž preselil v tujino.

Foto:  Sandi Kolaric
Foto: Sandi Kolaric

V povedani zgodbi sem se prepoznala,  čeprav sem slišeča oseba. Tudi sama sem bila mnenja, da službe ne dobim, ker sem priseljenka iz BiH. Pri tem sem seveda pozabila, da sem večino časa mojega bivanja v Sloveniji pravzaprav imela službo. Na prošnje, ki jih pošiljam delodajalcem prav tako ne dobivam odgovorov oz. dobivam negativne odgovore.

Seveda sčasoma začnemo pozabljati na svoje sposobnosti in se razočarani  obremenjujemo s svojimi pomanjkljivostmi. Takšne in podobne misli začnejo najedati  in uničevati samozavest, motivacijo, kreativnost…. Na koncu nas pripeljejo do tega, da se počutimo kot poraženci, čeprav nekje v sebi čutimo, da smo zmagovalci. Vendar poskusimo gledati na problem iz druge perspektive.

Dogaja se, da priložnosti, ki jih ne opazimo drvijo mimo nas, ker živimo v hitrem in  neusmiljenem svetu. Od nas se pričakuje, da budno opazujemo in  zaznavamo priložnosti in se pravočasno ter premišljeno odzovemo.   Predstavitev v televizijski oddaji je zagotovo enkratna priložnost, ki  jo dobijo redki. Televizija je še vedno medij, ki ima močen vpliv na širšo javnost. Za tovrstno predstavitev se je vredno potruditi in premisliti ter poslati pravo informacijo javnosti, ki bo posledično sprožila koristen odziv.  Od posameznika, ki je dobil to redko priložnost nastopanja na televizij je namreč  odvisno, kako se želi predstaviti javnosti, kot poraženec ali kot zmagovalec.

Po drugi strani pa v naši sodobni družbi cvetijo nekakšni medijski trendi žalostnih zgodb, ki nastopajočim jemljejo dostojanstvo s ciljem, da izzovejo usmiljenje pri občinstvu oz. vedno znova hočejo izzvati isto čustvo. Razpredanje in premlevanje problemov brez nakazovanja rešitev ter možnosti za boljšo in kvalitetnejšo prihodnost je dolgočasna hoja v krogu in izguba časa.

foto: Sandi Kolarič
foto: Sandi Kolarič

Kako bi lahko bilo drugače? Zgoraj omenjen fant je pravzaprav vreden občudovanja, saj se je odločil kljub svojim  komunikacijskim oviram za  kakovostnejšo prihodnost. Odločil se je za izobraževanje in osebno rast. Po končani diplomi je začel iskati službo. Že pol leta pošilja prošnje, na katere ne dobi odgovora. Seveda je razočaran, ker mu motivacija pada.  V tej zgodbi  bi se lahko prepoznali mnogi mladi diplomanti v Sloveniji. Živimo v času, ko nas po končanem študiju ne čakajo več zagotovljene službe, kot je bilo nekoč, temveč je odvisno od nas samih, kako se bomo znašli na trgu dela, kjer je konkurenca močna. Pol leta niti ni pretirano dolgo obdobje za iskanje službe, glede na to, da veliko brezposelnih išče zaposlitev več let.

Nezaposlenost je torej aktualen problem v naši družbi, ki zadeva vse družbene skupine in  prav je, da se o tem govori. Vendar sem mnenja, da bi bilo v zgoraj omenjenem primeru gluhega fanta potrebno zgodbo graditi na fantovih sposobnostih in  dosežkih. Njegovo komunikacijsko pomanjkljivost je treba obrniti v njegovo prednost.  Zaradi pomanjkanja sluha, je razvil druge sposobnosti, ki jih slišeči nimamo. Dejstvo je, da ljudje, ki so prikrajšani za nek čut, toliko bolje razvijejo neko drugo čutilo.  Tudi v njegovem primeru je zagotovo kakšna sposobnost, ki je vredna pozornosti.

V prispevku je sicer omenil, da zna marsikaj delati, ni pa bilo prikazano nič od njegovih izdelkov, ki jih je morebiti naredil v času študija. Tako predvidevam , da če se ukvarja s fotografijo, video montažo in  animacijo, potem obvlada vizualno komunikacijo in zna interpretirati svoje ideje oz. se izražati s podobo, s simboli, znaki, barvo, občutkom za estetiko, zna pripovedovati zgodbo s sliko, je kreativen…vse tisto kar je pravzaprav  v njegovi medijski stroki pomembno, je on, ki je prikrajšan za verbalno komunikacijo zagotovo bolje razvil kot drugi. Mnogi znani veliki ustvarjalci (Ray Charles, Beethowen, Stephen Hawking…)  so kljub svoji bolezni ustvarjali svetovno znana dela oz. oblikovali nove smeri v  umetnosti, znanosti… in prav zaradi svojih pomanjkljivostih so razvili svojo kreativnost.

To pomeni, da bi bilo treba poudariti sposobnosti in ne pomanjkljivosti. Gledalce je treba navdušiti, izzvati občudovanje, ki si ga fant tudi zasluži, saj je navsezadnje zmagovalec, pa čeprav še vedno brez službe. Na ta način bi lahko izkoristil priložnost, da ga kakšen delodajalec prepozna kot kader zase. V današnji družbi so pravzaprav iskani in cenjeni vizualni oblikovalci, saj postajamo družba vizualne komunikacije, ki raje gleda podobe kot bere besedilo. Množični mediji gradijo svoje zgodbe predvsem na vizualnih podobah. Fant je torej usposobljen za poklic, ki ima prihodnost, vendar je s svojo zgodbo predstavljen kot poraženec, kar vsekakor ni. Navsezadnje je bilo tudi sporočilo njegove zgodbe, da je izobraževanje zguba časa…. in spet smo pri vprašanju: Kaj je bilo prej kura ali jajce?

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*