Kako se s pomočjo imaginacije lahko borimo proti tesnobi?



Ljudje smo bili rojeni z izrednimi sposobnostmi naših možganov, ki so nam omogočile, da smo se od precej ranljive živali razvili v prevladujoče bitje na zemlji. Če gledamo na človeka kot na žival, nimamo veliko orodij za preživetje – ne tečemo dovolj hitro, nimamo krempljev ali velikih zob, ne plavamo in ne letimo. Brez razpoložljive tehnologije dokaj hitro lahko postanemo plen. Zato smo skozi evolucijo razvili in tako podedovali zmožnosti, ki so nam omogočile, da preživimo. Ena od najbolj razvitih zmožnosti je sposobnost domišljije, predstavljanja, ki jo mogoče najbolje, z vsemi različnimi pomeni, zaobsega tujka »imaginacija«. Le-ta je ena od ključnih umskih sposobnosti, ki najbolj razlikuje človeka od drugih oblik življenja na planetu. Z njeno pomočjo se spominjamo preteklosti ali pa si predstavljamo, kakšno bi lahko bilo naše življenje v prihodnosti; z njeno pomočjo načrtujemo in si izmišljamo nove stvari: skrb je ena od funkcij imaginacije.

Skrb je ponavljajoče se razmišljanje, ki se največkrat ukvarja s preteklostjo ali prihodnostjo. Gre za močno obremenjujoče mišljenje, ki je prav nasprotno od tega, da živimo osredotočeni na sedanji trenutek, na tukaj in zdaj – ta zmožnost predstavljanja lahko v skrajnih primerih neprestano ustvarja najhujše možne scenarije, lahko nas pripelje na rob norosti, zaradi ponavljajočih se predstav lahko zbolimo. A to ne pomeni, da je zaskrbljenost sama po sebi nujno slaba in da nima namena; prilagoditvena funkcija naših možganov namreč predvideva, da je v zunanjem okolju nekaj, kar nas ogroža in da z neprestanim premlevanjem in ustvarjanjem hipotetičnih scenarijev pridobimo prednost pred grožnjo.

In kakšna je sploh lahko prednost tega, da naš um ves čas premleva eno in isto težavo? Podobno je razpletanju klobčiča zavozlane volne – nekje razrešimo en vozel, drugje razpletemo drugega, in največkrat nam bo uspelo, da bomo vse skupaj, s trudom in potrpežljivostjo, uspešno razpletli in razrešili. V tem naj bi bil prvotni namen skrbi: uspešna razrešitev težave.
Žal se ta prilagoditvena funkcija možganov lahko hitro spremeni v premlevanje enih in istih stvari, torej postane ponavljajoča se navada, ki je sama sebi namen. Za to obstaja nekaj razlogov, eden od njih je ta, da ima skrb mogoče nekakšno prikrito funkcijo: stvari, o katerih nas najbolj skrbi, se namreč večinoma ne uresničijo. Neka drzna hipoteza celo trdi, da na nezavedni ravni možgani naredijo sklep, da se neka stvar ni zgodila prav zato, ker nas je o njej ves čas skrbelo, ker se je naš um ves čas ukvarjal z njo; sliši se smešno, ampak na nezavedni ravni mogoče drži.

Obstaja šala, ki najbolje ponazarja omenjeno:
Starka ves čas hodi okoli hiše, vsak dan kroži okoli nje, in to počne tako zavzeto, da v tla izdolbe stezo.
Njen sosed se enkrat naveliča vsega skupaj, gre do nje in jo vpraša:
»Upam, da ne zamerite, ampak zakaj to počnete, zakaj vsak dan hodite okoli hiše?«
Starka odgovori: »Varujem hišo pred tigri.«
Sosed začudeno: »Pa saj tukaj ni nobenih tigrov.«
»No, vidite,« mu odgovori starka.

Možno je torej, da nas možgani nagradijo za zaskrbljenost, ker se toliko teh stvari, o katerih nas skrbi, pravzaprav ne zgodi.

Druga stvar, ki pa je bila raziskana, je ta, da nas skrb pravzaprav odvrne od tistega, o čemer bi nas resnično moralo skrbeti. Pretirana skrb nam namreč prepreči, da bi razkrivali stvari, ki so zakopane globlje v našo podzavest in ki nas močneje določajo kot naše vsakdanje, »površinske« težave; večinoma pa so prav naše vsakdanje težave tiste, katerih narava pravzaprav izvira iz globin naše podzavesti. Tako da se zdi, da pretirana zaskrbljenost in z njo nenehno vrvenje naših misli pravzaprav prekrivata temeljne komplekse naše psihe; ves čas z nečim zaposlen um namreč preprečuje, da bi na dan privrela naša prava čustva.

Tesnoba

Pravzaprav se občutja, kot so skrb, tesnoba in stres, s svojimi značilnostmi precej prekrivajo. Večkrat te pojme uporabljamo izmenično za opisovanje istih težav, a vseeno so med njimi pomembne razlike; čeprav se tesno prepletajo, so za odtenek drugačni.

Tesnoba je neprijeten občutek, pri katerem se občutja strahu, ujetosti in groze lahko stopnjujejo v slutnjo, da se bo zgodilo nekaj slabega. Tesnoba pogosto prihaja skupaj s fizičnimi simptomi, kot so pospešeno bitje srca, bolečina v prsih, potenje ali kratka sapa. Če je to občutje zelo izrazito, lahko pride do napadov panike z značilnim občutjem prihajajoče, neizbežne smrti, ko ljudje s težkimi napadi panike mislijo, da bodo umrli; a tesnoba povzroča tudi precej drugih različnih simptomov.

Tesnoba je funkcija čustvenega dela možganov, ki se imenuje limbični sistem; le-ta je odgovoren za nekatere vegetativne funkcije, čustvene reakcije, učenje in spomin. Tako naj bi skrb prihajala iz »razmišljujočega« dela možganov, medtem ko naj bi tesnoba prihajala iz »limbičnega« oziroma čustvovanjskega dela.

Stres

Stres je pravzaprav fizični odgovor telesa na resnično ali namišljeno grožnjo. V sodobnem življenju zahodne civilizacije je večina groženj namišljenih ali zgolj zaznanih kot ogrožajočih, čeprav to niso. Vsi vemo, da je takšen odziv telesa potreben v določenih situacijah in da je bil v preteklosti izredno pomemben za naše preživetje; vsi poznamo zgodbe o povprečnih ljudeh, ki so z lastno močjo premaknili avto, udeležen v prometni nesreči, da bi rešili bližnjega … V takšnih situacijah adrenalin preplavi telo, ki postane močnejše, čuti se izostrijo in reakcije telesa postanejo hitrejše.

Težava nas, »sodobnih« ljudi, je v tem, da se naše telo neprestano odziva na stvari, ki nas neposredno ne ogrožajo oziroma na katere nimamo skoraj nobenega vpliva; obremenjujemo se z mislimi o staranju, o tem, ali bomo kos vsem zahtevnim nalogam, ki jih pred nas prinaša vsakdanje življenje, preplavljeni smo z nepreglednim številom skrbi, ki jih možgani dobesedno črpajo iz z neštetimi informacijami preplavljenega okolja. Mediji so polni slabih novic, predvsem tragedij, ki so se zgodile drugim, na oddaljenih koncih sveta; s tem seveda samo izkoriščajo človeško naravo, ki je precej bolj dovzetna za slabe kot pa za dobre novice, verjetno zaradi evolucijskega razvoja človeške vrste, ki je z osredotočanjem na »slabe stvari« poskušala prepoznati grožnje iz okolja in se tako zaščititi pred njimi.

Če si predstavljamo »arhetipsko«, »šolsko« situacijo stresnega odziva v daljni preteklosti, bi šla nekako takole: človek se je ob napadu zveri boril ali zbežal (gre za vsem znano situacijo »boja ali bega«). V popolnosti je izkoristil kemični koktajl, ki ga je v stresu načrpalo njegovo telo. Če je preživel, se je vrnil v skupnost in počival. Njegovo telo se je regeneriralo, obnovilo. Drugim v skupnosti je pripovedoval o svojem boju z zverjo, skozi pripoved je razreševal travme, si z njo pridobil ugled skupnosti. V nekaj urah je bilo vsega konec, telo se je vrnilo v prejšnjo situacijo, se umirilo. To je sicer zelo posplošena in idealizirana situacija, ki pa vseeno lahko poudari razliko s sodobnim časom; današnji kronični stres večinoma ne pripelje do katarze, ampak se ponavlja brez razrešitve.

Obstajalo naj bi ravnotežje med našo sposobnostjo, da predvidimo, kaj se utegne zgoditi v prihodnosti, in tem, da sprejmemo določene ukrepe, da se to ne bi zgodilo. V modernem življenju, ko se mesece ali celo leta »grizemo«, vznemirjamo zaradi tega, kar se verjetno ne bo zgodilo, se je to ravnotežje močno porušilo.

Nekaj splošnega o možganih

Možgani so se v teku evolucije razvili v izjemno zapleten organ, na katerega smo ljudje tako ponosni in zaradi katerega smo se bili zmožni prilagoditi, preživeti in »zavladati« svetu. Vsak del možganov ima pomembno vlogo, od najstarejšega ostanka »plazilske« dobe, ki je v osnovi namenjen preživetju, ki deluje refleksno, nagonsko, do najbolj zapletenega dela možganske skorje, ki nam omogoča, da med drugim govorimo, računamo, razmišljamo in si domišljamo. Vsaka nova plast možganov je prinesla nove možnosti, s tem pa tudi novo kompleksnost pri razumevanju sveta.

Limbični sistem, del možganov, ki je pomemben tudi za čustveno izražanje, se je razvijal skupaj z razvojem sesalcev, torej tistih bitij, ki so že imela značilne socialne odnose z drugimi bitji. Za večino sesalcev ima organiziranost v skupine prilagoditveno funkcijo, saj poveča možnost preživetja, z življenjem v skupinah pa se je gradil celoten kompleks izražanja čustev in socialnih spretnosti. A zdi se, kot da smo zaradi modernega življenja pozabili na ta del možganov; zdi se, da naši možgani še niso najbolje prilagojeni bombardiranju z najrazličnejšimi informacijami iz okolja, zaradi česar se tudi naša telesa mogoče pretirano in neustrezno odzivajo s skrbjo, tesnobo in stresom. To je seveda zelo groba in nedokazana ocena stanja, a znano je, da smo »moderni« ljudje nekako pozabili na druge vrste »inteligence«, med drugim na t.i. »čustveno inteligenco«, ki opisuje cel sklop izražanja čustev, zmožnost empatije, spretnosti in prilagodljivosti v medsebojnih odnosih.

Usmerjenost k analitičnemu, »logičnemu« mišljenju je bila sicer izredno pomembna v teku človeške zgodovine, v času, ko se je človek naučil ceniti svoje razumske sposobnosti, a žal je to vodilo k pozabi oziroma izbrisu zgodnejših oblik inteligence, ki imajo veliko opraviti z našimi socialnimi sposobnostmi in medosebnimi razmerji.

V zvezi s tem se lahko vprašamo: koliko ur čustvenega izobraževanja smo dobili v šoli? Koliko učnih ur o tem, kako uporabljati domišljijo ali intuicijo? Naše izobraževanje v glavnem sestavljajo branje, pisanje, aritmetika itd.; to so nedvomno izjemno pomembna in koristna znanja, ki pa nikakor ne predstavljajo celotne pahljače zmožnosti in sposobnosti naših možganov.

Občutja skrbi, stresa in tesnobe vzajemno delujejo ena na drugo. Možgani so izredno občutljiv organ, ki vpliva na celotno telo; ko smo jezni, prestrašeni ali žalostni, ko smo srečni, mirni ali zbrani, vedno smo fiziološko drugačni. Če smo nagnjeni k pretiranem doživljanju tesnobe, bo čustvovanjski del ves čas težil k večji opreznosti, pošiljal bo več sporočil v možgansko skorjo; le-ta bo ves čas ustvarjala scenarije in si predstavljala nevarnosti, ki naj bi prežale tam zunaj. Možganska skorja pa bo vsa ta sporočila spet pošiljala nazaj, tako da se bodo možgani ujeli v lastno zanko, ki bo še okrepila strahove.

Vsi deli možganov so izredno kemično občutljivi; to kemično ravnovesje lahko ob težjih oblikah tesnobe poskušamo uravnavati z zdravili. Tudi prehrana je izredno pomembna pri tem, kako aktiven je naš živčni sistem, in močno vpliva na delovanje naših možganov (o tem govori nutricionizem, znanost o hrani in njenih učinkih na človeški organizem).

A kar je za tale prispevek mogoče najbolj pomembno, je to, da so možgani seveda občutljivi tudi na naše misli in predstave; kot vsi vemo, tudi način mišljenja lahko sproža kemične reakcije, ki vplivajo na delovanje našega organizma.

Neki zdravnik je pripovedoval o pacientu, ki je imel hudo fobijo, namreč strah pred vožnjo čez mostove. Pacient je bil v nekem trenutku priključen na »biofeedback« napravo; to je naprava, ki nam preko elektrod oziroma senzorjev pošilja povratne informacije o fiziološkem stanju našega telesa na računalniški zaslon in nam tako omogoča, da bolj ali manj uspešno nadzorujemo telesne odzive. S to napravo lahko merimo napetost mišic, električno prevodnost kože, ki je odvisna od aktivnosti znojnic, aktivnost možganskih valov in drugo.

Ko smo pod stresom, se opazno spremeni delovanje vegetativnega živčnega sistema; srce bije hitreje, zniža se temperatura prstov na rokah in nogah, mišice se zakrčijo, dihamo hitreje in bolj plitvo, bolj se znojimo, večje je izločanje hormonov.

Pacient s fobijo pred vožnjo čez mostove je mirno sedel, dihal je normalno in sproščeno, priključen na »biofeedback« napravo. Potem je terapevt povedal pacientu, naj si predstavlja, da se vozi čez most. Ko si je pacient zamislil vožnjo čez most, so diagrami na zaslonu, ki kažejo utrip srca, temperaturo kožo in druge telesne odzive, v hipu poskočili. Telo se je odzvalo na za stres značilen »boj ali beg« odziv. Dihanje je postalo plitvejše, temperatura kože je padla, mišična napetost in zakrčenost celotnega telesa se je povečala; pacient je bil telesno pripravljen, da se bojuje za lastno življenje, čeprav si je vožnjo čez most samo – zamišljal!

Pri tem primeru lahko samo ugibamo, kaj bi se zgodilo, če bi se gospod s fobijo naučil kontrolirati lastno dihanje in s tem tudi druge telesne odzive; če bi ga terapevt vodil, da misli na druge stvari; če bi mu uspelo, da bi v prihodnje, ko bi si predstavljal, da vozi čez most, ostal miren in sproščen, bi mu verjetno uspelo tudi, da zapelje čez pravi most.

Takšno učenje sprostitve seveda lahko traja mesece, če ne celo leta. Pri tem je potrebno ogromno vaje in truda, premagovati je potrebno tudi globlje, nezavedne komplekse, ki so verjetno glavni vzrok za fobije takšne vrste.

Nevroplastika

V zadnjem času se v zvezi z možgani vse bolj uporablja izraz »nevroplastičnost.« Izraz se navezuje na spremembe živčnih poti in sinaps, do katerih lahko pride ob spremembi obnašanja, okolja ali ob spremembi živčnih procesov. Spoznanje, da so spremembe živčnih poti deloma možne, je nadomestilo predpostavko, da so možgani fiziološko statičen, nespremenljiv organ. Danes vemo, da so se možgani zmožni spreminjati skozi življenje in se reorganizirati, tako da ustvarjajo nove živčne povezave.

Na primer: če je ena polovica možganov poškodovana, lahko druga polovica prevzame nekatere funkcije. Možgani reorganizirajo obstoječe in ustvarijo nove povezave med nepoškodovanimi nevroni; da bi se znova povezali, morajo biti nevroni – živčne celice – vzpodbujeni s pomočjo določenih aktivnosti.

Neka raziskava o ljudeh z obsesivno kompulzivno motnjo, z motnjo, ki jo je že tradicionalno zelo težko zdraviti, je pokazala, da lahko s strukturiranimi, ponavljajočimi se vajami, na primer z osredotočanjem uma na določen način, le-ti spremenijo vzorce obnašanja. Poleg tega se na določen način, v določenem obsegu in po nekem obdobju spremenijo tudi sami možgani. Seveda so za to potrebni meseci in meseci intenzivne prakse.

Potrebno je torej vedeti, da se lahko borimo s stresom in tesnobo, da za to obstajajo dobri načini in prakse, in da lahko do določene mere spreminjamo živčne povezave naših možganov; pomembno je vedeti, da lahko predrugačimo naše mišljenje in čustvovanje.

»Dobra« in »slaba« skrb

Skrb lahko na grobo razdelimo na »slabo« ali »dobro«. »Dobra« skrb je tako tista, s pomočjo katere lahko predvidimo in rešimo težavo; to je funkcionalna, torej uporabna skrb, ki ima potencial, ki odpira možnosti za razrešitev. Pomembno je, da se poglobimo vase in znamo razločevati med različnimi tipi skrbi. Venomer se sprašujmo – kaj lahko naredim glede te »skrbi«? Je možna rešitev? Da, ne, mogoče? Ali pa je naša skrb »slaba«, torej ves čas kroži v naših mislih, se vrača in ponavlja, postaja vsakdanja navada, ne vodi prav nikamor in se s ponavljanjem samo še krepi, tako da prežame precejšen del našega mišljenja in vpliva na naše čustvovanje? Ko nas ves čas bremeni ena in ista stvar, odpiramo prostor strahu, ki kot v povratni zanki našo skrb samo še krepi; in zaradi tega, ker se naši možgani toliko časa posvečajo samo eni in isti stvari, težje izkoriščamo vse njihove zmožnosti, uporabljamo samo eno od neštetih orodij tega izjemnega »švicarskega noža«. Obstaja molitev, ki se glasi takole: »O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!«

To molitev lahko vzamemo kot okvir za prakso razločevanja »dobre« od »slabe« skrbi. Tako lahko ločimo stvari, o katerih skrbimo, na tiste, ki jih lahko, in na tiste, ki jih ne moremo spremeniti. A vedno ostanejo še skrbi, za katere ne vemo točno, kam spadajo, in da bi jih znali ovrednotiti in pravilno umestiti, potrebujemo modrost, pogled od zunaj. V nadaljevanju članka bomo pisali o tem, kako lahko uporabimo zmožnost predstavljanja oziroma imaginacije pri razločevanju skrbi na »dobre« in »slabe«.

Modri prijatelj

Katera skrb je tista, ki jo moramo odstraniti iz naših misli? Kako naj to storimo? Pogovor z razumnimi prijatelji, mentorji ali učitelji vedno pomaga; poleg tega jih bomo s tem, ko bomo naše skrbi ubesedili, videli bolj razločno in poglobljeno; saj vsi vemo, kako koristen je pogovor pri reševanju težav.

Če pa v naši bližini ni nikogar, ki bi se mu lahko zaupali, lahko uporabimo našo zmožnost predstavljanja, in sicer tako, da si zamislimo nekoga, ki je naš vzornik, osebo, za katero vemo, da poseduje resnično modrost, kar je lahko tudi dobra vaja uporabe tehnike ustvarjalne imaginacije.

Vprašajmo se, kaj bi v našem primeru naredili Jezus, Buda, dalajlama, dedek ali babica, prijatelj, ki mu močno zaupamo, kdorkoli, ki nam s svojimi dejanji in mišljenjem predstavlja zgled? Naredimo še naslednji korak do usmerjene domišljijske predstave: sprostimo se, lahko tudi med hojo, na sprehodu, med kolesarjenjem, in si zamislimo, da smo skupaj z našim vzornikom ali vzornico; naj bo pogovor sproščen, izčrpen in poglobljen, naraven in neprisiljen, kot da se pogovarjamo z nekom, ki ga že dolgo poznamo in pred katerim nimamo zadržkov; predstavljajmo si, da nas naš vzornik samo posluša ali da govori z vami. Lahko si tudi zamislimo, kaj bi ta oseba naredila v našem primeru, lahko domnevamo, kako bi se obnašala, glede na to, da vsaj v obrisih poznamo način njenega obnašanja, delovanja in razmišljanja.

Ti namišljeni dialogi so lahko izjemno plodni in ustvarjalni, poleg terapevtske pa imajo tudi izjemno spoznavno moč; vemo namreč, da »resničnim« ljudem ne moremo povedati vsega zaradi notranjih blokad in predsodkov, zaradi stvari, ki včasih ne morejo biti ali ne smejo biti izgovorjene. Bistveni namen teh skritih pogovorov z notranjim vodičem (kakorkoli ga že imenujemo) pa je ta, da napravimo dejaven neki pozabljeni del možganov, da spravimo na plano globoko zakopane sklope mišljenja in čustvovanja. Vemo, kako je, kadar nas prijatelj ali prijateljica prosita za pomoč; takrat vklopimo tako svoj razum kot intuicijo, da bi pomagali, in pogosto se zdi, da smo presenečeni nad lastno modrostjo, za katero se zdi, da je ob lastnih težavah ne znamo uporabiti. Z lahkoto delimo nasvete prijateljem, vzamemo si čas in premišljamo o njihovih težavah, a v lastnem primeru, ko je treba reševati »svoje« težave, pogosto odpovemo. Znano je, da se ljudje, ki živijo v neprestanem strahu ali v globokih skrbeh, težko prikopljejo do lastne modrosti. Kadar smo tesnobni, zaskrbljeni, pogosto pride do psihološkega fenomena, ki ga imenujemo »regresija«, kar pomeni vrnitev na nižjo čustveno stopnjo; takrat se vrnejo otroški strahovi, zdi se nam, da smo nebogljeni, da nimamo oziroma ne poznamo načinov za rešitev lastnih težav. Počutimo se kot otroci in takrat si želimo, da bi nas vodil nekdo pametnejši.

DSC_4490_copy copy

Iti globlje

Prej smo govorili, kako se lahko naše skrbi tičejo stvari, ki jih lahko spremenimo, stvari, ki jih ne moremo spremeniti in stvari, ki ostanejo v preseku, torej tistih, o katerih nismo prepričani, ali jih lahko ali ne razrešimo.

Dobra praksa je, da si skrbi zapišemo na papir in jih ločimo v tri stolpce glede na zgoraj opisano vrednotenje; zapisovanje naših težav je izjemno koristno, saj jih tako lažje razčlenimo in ovrednotimo, ne vračamo se na stvari, ki smo jih že razrešili, poleg tega se laže spomnimo pozabljenih rešitev.

A kakšno vlogo imajo lahko pri vsem skupaj naše predstave, »domišljijska« zmožnost našega uma? Recimo, da so našemu prijatelju ali bližnjemu odkrili raka ali kakšno drugo hudo bolezen. Zaskrbljeni smo zanj, ves čas si predstavljamo in premlevamo najhujši možni scenarij. Dajemo mu vso možno podporo, ne spimo, ko mislimo nanj, mogoče molimo, a več od tega ne moremo storiti. Zaskrbljeni si predstavljamo njegovo prihodnje trpljenje. Lahko pa obrnemo to projekcijo grozeče prihodnosti in si namesto najhujšega zamislimo najboljši možen scenarij: namesto, da bi si ves čas predstavljali tisto, za kar si želimo, da se ne bi zgodilo, bomo raje razmišljali oziroma si predstavljali tisto, za kar bi raje videli, da bi se zgodilo. Uporabimo torej neke vrste pozitivno vizualizacijo; predstavljajmo si, da ima oseba, o kateri nas skrbi, najboljšo možno zdravniško oskrbo; predstavljajmo si, da se bolezen umika, da se stanje izboljšuje, da gre ta oseba uspešno skozi potek zdravljenja, da na koncu vsaj delno ali popolnoma ozdravi, da nadaljuje z življenjem kot močnejša, bolj izkušena in zdrava oseba. Predstavljajmo si, kako nadaljuje svoje življenje, lahko si celo natančno zamislimo dan njenega ozdravljenja z vsemi podrobnostmi.

Pri tem je pomembno omeniti, da nikakor ne gre za to, da bi s tem načinom pozitivnega vizualiziranja poskušali slediti psevdoznanstvenim teorijam o tem, kako je mogoče z »močjo misli« spreminjati resničnost; gre nam predvsem za to, da takrat, ko se osredotočamo na prizore izboljšanja in ozdravljenja, tudi sami postanemo manj tesnobni, ker vemo, da vlagamo svojo miselno energijo v to, za kar upamo, da se bo zgodilo.

Obstajajo lepe analogije, primerjave: recimo, da se pripravljamo na težek spust s smučmi po strmini. Najprej si bomo natančno ogledali progo, poskušali si bomo zapomniti, kje so skale in druge ovire, kje so zaledeneli deli. A ko se bomo spustili po progi, nas ne bo skrbelo o vsaki skali ali oviri posebej, ampak se bomo povsem osredotočili na cilj.

Podobno je z metanjem pikada; če hočemo zadeti center tarče, pomaga, da se nanj povsem osredotočimo. To seveda ne pomeni, da bomo zadeli, kamor hočemo, obstaja pa večja verjetnost, da nam uspe, kot če smo raztreseni. Saj vsi, ki imamo izkušnje s to igro, vemo, da bolje zadevamo, če smo povsem sproščeni in osredotočeni le na cilj, kljub temu, da zavestno ne kontroliramo vsakega giba roke ali položaja telesa ob metu. Tudi če nam ne uspeva in skoraj vedno zgrešimo, je naš celotni živčni sistem osredotočen oziroma »ožičen« tako, da poskuša v celoti usmeriti telo in našo zavest, da bi bili bolj uspešni pri zadevanju tarče.

Duševna usmerjenost, zavestna osredotočenost na to, kar si želimo ali za kar upamo, da se zgodi, je torej izredno pomembna; če pa vse skupaj še vizualiziramo, torej prevedemo v natančno zamišljene podobe, z vsemi podrobnostmi, lahko pomagamo našemu umu, da se še bolj osredotoči na željene cilje.

Včasih ljudje ne delujejo v smeri razrešitve lastnih težav, ki so rešljive, ker mogoče mislijo, da so premalo iznajdljivi, premalo ustvarjalni, ali pa nimajo poguma in zaupanja vase; a ustvarjalna imaginacija je fantastičen način za izgradnjo osebnostnih lastnosti, s pomočjo katerih smo učinkovitejši pri uveljavljanju sprememb v lastnem življenju, sprememb, ki vodijo k dejanjem in razršitvi naših težav.

Pomembnost imaginacije

Imaginacija je sposobnost ustvarjalnega mišljenja, in sicer ustvarjanja novih izvirnih podob. Je naravni način našega mišljenja, tesno povezan z našimi čustvi in čustvovanjem, je nekakšen »kodiran« jezik, o katerem nas ne učijo, kako naj ga uporabljamo. Pojem pogosto uporabljamo v povezavi z umetnostjo, a imaginacija je tudi del našega vsakdanjega življenja. Pri tem pojma imaginacije ne smemo povsem povezovati z »eskapističnim« dnevnim sanjarjenjem ali scenariji, ki si jih včasih na pol zavestno izmišljamo, da bi pobegnili vsakdanu. Imaginacija ima precej več povezave z naporom, namero in ustvarjalnostjo pri izmišljanju, domišljanju in povezovanju podob.

Premišljena, načrtovana imaginacija je lahko izjemen blažilec stresa. Vemo, da podobe in predstave lahko umirijo naše možgane prav tako, kot jih lahko naredijo tesnobne.

Imaginacija doprinese čustveno, intuitivno inteligenco k rešitvi težave, ki je mogoče ne moremo razrešiti docela razumsko; torej uporabi ogromno območje naših možganov in s tem nekaj doda k skupni inteligenci.

Primer vodene imaginacije

V nadaljevanju bomo opisali primer vodene imaginacije, ki naj bi nam pomagala pridobiti oziroma okrepiti tiste lastnosti oziroma osebne kvalitete, za katere mislimo, da nam manjkajo ali da so pri nas premalo izrazite. Vprašajmo se, za katero osebnostno lastnost si želimo, da bi bila pri nas bolj izražena? Je to pogum, zaupanje, ustvarjalnost, potrpežljivost, prilagodljivost? Mogoče občutek za humor, jasnost in odločnost pri reševanju lastnih težav? Predstavljajmo si situacijo, v kateri se počutimo nemočni ali prestrašeni, za katero mislimo, da nimamo sredstev, da bi jo razrešili; ali pa si predstavljajmo le želeno lastnost, za katero si želimo, da bi jo več imeli, na primer radost, veselje, mirnost, samozaupanje ….

Potem dajmo tej osebni lastnosti neko ime. Lahko združimo nekaj lastnosti skupaj, a ne preveč, da nam bo jasno, kaj hočemo. Pomislimo torej na točno določeno osebnostno lastnost ali na par lastnosti, ki nam manjkajo ali za katere bi hoteli, da bi bile bolj izrazite. Nato se čim bolj sprostimo, če nam je lažje, zaprimo oči, a to ni potrebno. Nekajkrat globoko vdihnimo in izdihnimo s pomočjo trebušne prepone, in pri tem pustimo vsem težavam, skrbem in obremenjenostim, da odpadejo od nas kot jesensko listje z drevesa. Dopustimo svojemu telesu, da se omehča in sprosti; v mislih preglejmo, »poskenirajmo« telo od glave do peta in sproščajmo tista mesta, kjer začutimo napetosti v mišicah. Pri tem sproščanju se ne naprezajmo, sprostimo se tako, kot se znamo, brez občutka krivde, če mogoče mislimo, da nečesa ne delamo prav. Bodimo pozorni na to, kako sveža energija in sproščenost pritekata v naše telo; zavedajmo se razlike med »prej« in »sedaj«, bodimo pozorni na novo mehkobo in razvezanost telesa. Lahko se premaknemo in raztegnemo, da bi bili še bolj sproščeni. Nekaj časa ne mislimo na ničesar, potem se lahko začnemo prestavljati drugam – v našem umu, seveda.

Zamislimo si kraj, kjer se bomo dobro počutili, kraj, ki je za nas lep, miren in varen; to je lahko resničen prostor, kjer smo že bili, lahko pa je tudi plod naše domišljije. Potem si na svoj lasten način predstavljajmo, da smo tam, tukaj in zdaj.

Vzemimo si čas. Natančno si predstavljajmo okolico: kakšna so tla, katera drevesa so okoli nas, če smo v naravi, kakšne stavbe, če smo na pozidanem prostoru? Je v bližini voda, kakšna je temperatura, ali piha veter? Kateri del dneva je, je dan ali noč, jutro ali večer, kateri letni čas? Opazujmo barve in oblike, zaznajmo vse drobne podrobnosti v okolici. Vprašajmo se, kakšen je položaj našega telesa, ali sedimo, stojimo, mogoče hodimo? Kaj čutimo? Kaj vohamo, so to vonji rastlin, je to vonj morja? Kaj slišimo, se česa dotikamo? Naredimo zaznamek v našem umu za vsako podrobnost, ki jo opazimo. Ne skrbimo, če naša predstava ni dovolj jasna ali razločna, če se vanjo vrivajo druge, mogoče manj prijetne predstave iz našega vsakdanjega življenja – ljudje imamo različno zmožnost imaginacije. Pomembno je, da si na tem zamišljenem mestu predstavljamo sami sebe.

Potem pomislimo na osebno lastnost, za katero si želimo, da bi bila pri nas bolj izrazita ali da bi jo spet imeli, če smo jo izgubili na življenjski poti. Iščimo po spominu, vrnimo se v preteklost, v čas, za katerega vemo, da smo jo posedovali ali pa izkusili vsaj za trenutek – je bil to pogum? Je prišlo do nezgode, v kateri smo edini ohranili preudarnost in nekomu pomagali? Smo se odlično odrezali v kritični situaciji, presenetili s svojim odzivom celo sami sebe? Se spominjamo trenutka, ko smo bili povsem neustrašni? Se mogoče spominjamo trenutka, ko smo bili popolnoma sproščeni, ko smo se po napornih mesecih, polnih dela in obveznosti, končno ulegli na svoj prostor ob morju? Je bil to trenutek popolne pozornosti, globljega uvida v stvari okoli nas? V vsakem od nas obstajajo trenutki, ko se nam je zdelo, da smo takšni, kot bi morali biti, ko je mesto našega zaskrbljenega, ves čas nekaj premlevajočega »jaza« prevzel neki drugi, mogoče naš pravi »jaz«.

Če pa v naši preteklosti ne najdemo spomina na osebnostno lastnost, ki bi jo želeli imeti, potem se spomnimo nekoga, ki jo je izkazoval oziroma izražal. Naj bo to človek, ki smo si ga zapomnili, ki nam je ostal v spominu; nekateri ljudje ostanejo skoraj celo življenje v nas, čeprav smo jih mogoče srečali samo za hip; naj bo to naš vzornik, ki smo ga občudovali zaradi poguma, mirnosti, zbranosti …

Če nam uspe, da se vrnemo v čas, ko smo sami posedovali želeno lastnost, se poskušajmo čim bolj natančno spomniti vseh podrobnosti: kaj smo takrat čutili, kakšno je bilo naše duševno in telesno stanje, kako je bilo, ko smo to lastnost čutili v sebi?

Če pa si predstavljamo nekoga drugega, ki uteleša to osebnostno lastnost, ki bi si jo želeli sami, si zamislimo, kako ga pripeljemo k sebi in se povsem poistovetimo z njim.

Nato bodimo pozorni na trenutek, ko to lastnost najmočneje, najbolj intenzivno občutimo v našem telesu. Bodimo pozorni na naše telo, potujmo po njem, osredotočajmo se nanj od glave do prstov na nogah in se vprašajmo, kje najmočneje občutimo to lastnost? V stopalih, nogah, medenici, trebuhu, ramenih, vratu, v rokah ali na obrazu? Samo bodimo pozorni, osredotočeni, ne naprezajmo se. Potem si to občutje predstavljajmo nekoliko močnejše, bolj izrazito, in se vprašajmo, kakšno je naše počutje, ko čutimo to lastnost, kot da je del nas.

Zapomnimo si položaj, v katerem smo, ko to lastnost najbolj občutimo. Potem si zamislimo, da to osebnostno lastnost lahko »okrepimo«, kot da bi obrnili gumb za glasnost na radiu, da potem izžareva navzven, v vseh smereh, in polni naše telo s svojo pozitivno vsebino.

Če jo čutimo na obrazu, si predstavljamo, kakšen je naš izraz na njem; predstavljajmo si, kakšen je naš glas, kako govorimo, ko smo v stiku s to osebnostno lastnostjo. Če nam je občutek všeč, ga še bolj okrepimo, predstavljajmo si, da preplavlja vse naše telo, da prežarja vsako celico našega telesa. Naj gre do kosti, do kostnega mozga, do mišic in tkiv in vezi, do vseh organov, naj preplavi naše možgane, hrbtenico, živčni sistem; predstavljajmo si, da lahko nadzorujemo izvir te lastnosti, da jo lahko preprosto vklapljamo in izklapljamo.

Potem, ko smo s pomočjo imaginacije izkusili, kako je spet čutiti pozabljeno osebnostno lastnost, ko se je naše telo spomnilo, da je lahko pogumno, sproščeno ali zbrano, je čas, da končamo vajo vodene imaginacije. Zavejmo se položaja telesa, raztegnimo se, vzemimo si trenutek, da razmislimo o tem, kaj se je zgodilo v tem poskusu – ali bi želeli karkoli iz te izkušnje še enkrat podoživeti? Ali lahko karkoli iz te izkušnje prenesemo na vsakdanje življenje? Mogoče smo v neprijetnem življenjskem položaju, v katerem bi lahko poskusili oživiti, okrepiti to osebnostno lastnost? Kako bi bilo, če bi lahko to lastnost v vsakdanjem življenju priklicali, kadar bi hoteli?

Zgornja vaja je seveda samo primer. Vsak posameznik si lahko izdela čisto svoje »izlete« s pomočjo imaginacije, jih prilagodi svojim lastnim zmožnostim, željam in občutjem. A čim več truda bo vloženega v te domišljijske izlete, bolj učinkoviti in plodni bodo.

Znano je, da je takrat, ko nekaj vizualiziramo, ko si na primer v mislih predstavljamo drevo, aktiven tudi del možganov, ki procesira vid; ko si zamišljamo šumenje drevesa, je aktiviran del možganov za procesiranje zvoka; podobno je z zamišljanjem vonjev, okusov in tipanja. Tako je aktivnih čedalje več delov možganskega korteksa, ki pošiljajo sporočila v nižje razviti, refleksivni del možganov, ki se odziva, kot da smo tam.

Za konec tega članka: ena največjih odlik tovrstne imaginacije je, da nam pomaga videti »širšo« sliko. Z njeno pomočjo znamo svoje težave umestiti v širši kontekst, znamo se ugledati od daleč, vidimo se z vsemi svojimi tesnobami in strahovi, in na ta način lahko naše težave ugledamo kot rešljive.

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*