Kava in čaj

Po jutru se dan pozna! Velika večina ljudi, si začetka dneva ne more predstavljati brez kave ali čaja. Obred jutranjega pitja čaja ali kave, je razširjen praktično med vsemi. Po katerem toplem napitku pa ob tem obredu posežemo, pa je odvisno od okusa posameznika. Na voljo imamo, tako pri eni, kot pri drugi pijači, nešteto možnosti. Turška kava, bela kava, kava z mlekom oziroma črni čaj, zeleni čaj, z mlekom ali brez, odločitev je  rokah posameznika.

Uživanje kave in čaja že dolgo ni več statusni simbol. Dobrini, ki sta bili včasih privilegij najpremožnejših, sta postali s časoma dostopni vsem. Kava in čaj se pijeta povsod, ob vsaki priložnosti in kateri koli obliki že.

Kava in čaj, dve pijači, ki izhajata vsaka iz svojega dela sveta. Sprva poznani in uporabljeni le med okoliškimi prebivalci, s pomočjo trgovskih poti in vojaških osvajanj pa sta skozi stoletja dosegli vse kotičke sveta. Danes ne obstaja več prostor, kjer ne bi bil v uporabi en ali drugi napitek, pa naj bo to kot poživilo ali le kot uživanje v prijetnem okusu.

ARABSKO VINO IN NAPITEK NESMRTNOSTI

Uporaba plodov kavovca ima skoraj 3000 letno zgodovino, najprej so alkoholno fermentiran napitek iz plodov kavovca pripravljali že v 1. Stoletju n.št. na področju današnje Etiopije. S kavo, v obliki napitka, so se spoznali v Arabiji v 7. Stoletju n. št. O kavi, kot pijači, ki jo poznamo danes, lahko govorimo šele od 12. stoletja dalje, ko so kavna zrna začeli tudi pražiti. Iz vzhodne Afrike, se je napitek iz zmletih in praženih zrn, od 14. stoletja dalje, skozi Arabijo in Turčijo razširil najprej v Evropo, nato pa še na preostale dele sveta. Kava se je v arabskem svetu razširila predvsem zaradi prepovedi uživanja alkohola. V 15. stoletju je bila kava zelo cenjena med muslimanskimi mistiki sufiji, ki so kavo uporabljali kot del obredov. V začetku 16. stoletja je kava v Meki postala celo prepovedana, saj se jo je držal slab sloves, uživanje kave naj bi spodbujalo razvrat. Kljub temu, pa se je uživanje kave hitro razširilo na področja Turčije, Sirije, Egipta in Jemna.

Na vprašanje, od kod čajevec sploh prihaja, se ne da odgovoriti, saj botaniki še do danes niso našli odgovora. Domovina divje rastline čajevca je zavita v skrivnost. Na Kitajskem, kjer čaj pijejo že skoraj 3000 let, se včasih najde kakšen zapuščen grm te rastline, toda botaniki ne morejo trditi, ali gre za avtohtono rastlino, ali pa za ostanke večjega nasada čajevca. Divje rastline čajevca pa so zelo razširjene v Assamu in Bengaliji, vendar je bila tam priprava čaja iz ekstrakta listov domačinom neznana. Uživanje čaja se je najprej razširilo na področju današnjega Šanghaja, vendar se je prvotna priprava popolnoma razlikovala od tiste, ki jo poznamo danes. Posušene čajne liste so zdrobili v možnarju in jih skupaj z začimbami, kot so pomarančna lupina, jasmin, čebula in cimet, skuhali v juho. Japonci so se s čajem spoznali nekje med 6. in 8. stoletjem, zasluga za to gre predvsem budističnim menihom. Na področju arabskega polotoka pa v stik s čajem pridejo okrog leta 850

RAZŠIRITEV KAVE IN ČAJA V EVROPI

Ko se je v 16. stoletju začelo obdobje ekspanzije turškega cesarstva, je vzporedno z njim prišla tudi kava. Kljub temu, da med Angleži, Italijani in Francozi še danes poteka spor, okoli tega, kdo je kavo pripeljal v Evropo, so na Balkanskem polotoku kavo poznali veliko prej, kot v zahodni Evropi. Ker je bila večina Balkanskega polotoka pol turško nadoblastjo, se je tam zelo hitro uveljavila moda pitja kave in kavarn. Po nekaterih zapisih, je bila prva kavarna v Beogradu odprta že 1522. V Evropo naj bi kavo uvozili Beneški trgovci; najstarejši zapis o uvozu sega v leto 1615. Kmalu zatem je kavno zrnje prihajalo še v druga evropska pristanišča, kot so  Marseille, London in Amsterdam in do začetka 18. stoletja, je bila kava znana povsod po Evropi. Iz arabskega sveta se v Evropo, konec 17. stoletja, razširi moda pitja kave v javnih lokalih. Prvo kavarno so odprli v Londonu, vendar jo kmalu izpodrine nova moda, pitje čaja. Nekaj let zatem, naj bi v Parizu François Procope, odprl prvo pravo kavarno, kjer so poleg kave stregli tudi slaščice in liker.

Konec 16. stoletja je bilo pitje čaja močno razširjeno po celotni Aziji, v Evropo pa prve pošiljke čaja, po zaslugi Nizozemcev, priplujejo 1610. Leta 1635 čaj prispe v Pariz, tri leta kasneje v Rusijo, do Angležev pa 1650. V Evropi se je čaj začel širiti predvsem po zaslugi svojih zdravilnih lastnosti in le redko so ga uporabljali kot osvežilni napitek. Veljal je kot univerzalno zdravilo brez stranskih učinkov in lekarnarji so ga radi predpisovali za vse vrste bolezenskih težav. Za Evropo je bilo značilno, da so vse stvari, ki so prišle iz eksotičnega Orienta, kaj kmalu postale popularne, in Evropejci so se zelo hitro strastno oprijeli nove pijače. Toda eksotičen okus čaja vseeno ni prijal vsem, nemalokrat so ga pripravili napačno oziroma je bila njegova priprava popolna neznanka. Čaj je prešel ovire na svoji poti in v 18. stoletju tako postal del vsakdanjega življenja. Veljal je za luksuzno pijačo, zaradi česar je bil ves čas visoko obdavčen. Preveliki davki so botrovali k nastanku črne trgovine in čaj je tako postal eno najdragocenejše tihotapsko blago. Čaj je Evropi naredil dvojno kariero. V Franciji, Italiji in Španiji je bila kava najbolj razširjena pijača med vsemi sloji, čaj pa je v teh deželah postal privilegij visoki družbeni plasti. Na drugi strani, pa je bil čaj na Nizozemskem, Angliji in Irskem razširjen od beračev do plemičev, zato je čaj tudi postal odraz angleške demokracije. Kavarne se v Angliji čez noč spremenijo v čajnice, leta 1750 pa Evropa razglasi čaj za angleško nacionalno pijačo. Čaj med angleži postane strast, ki se ji začno prepuščati že v trenutku ko vstanejo iz postelje. Preko dneva pa vsak družbeni dogodek, pa naj bo vesel ali ne, prebijejo ob skodelici čaja.

KAVA IN ČAJ NA SLOVENSKEM

Kava, na Slovenskem, si je svojo pot utrla konec 17. stoletja. V pojmovni svet kranjskih plemičev je namesto z vonjem in okusom vstopila z barvo. Kava je bila na začetku 18. stoletja večkrat omenjena v rubriki oblačil, kjer nastopa v funkciji označevanja barve. Tudi v 18. stoletju, je bila raba kave še vedno omejena na višji sloj, drugi so jo uporabljali če so si jo lahko privoščili, bolj kot zdravilo. Zanimivi pa so ohranjeni pisni podatki o kavi, saj govorijo predvsem o zapletih, ki so povezani z njenim uživanjem. Bralci Vodnikovih Lublanskih Novic, so v enem izmed člankov v letu 1799 izvedeli, da je švedski kralj prepovedal uporabo kave s tem pa tudi njen uvoz in prodajo.

Sredi 19. stoletja uporaba kava postane značilna tudi za premožne kmete, kot del prehrane, pa se dokončno uveljavi šele po 2. Svetovni vojni. V 19. stoletju je večino kave prihajalo iz Trsta, kjer je bilo glavno avstrijsko pristanišče za uvoz kolonialnih surovin. Na samo podeželje se kava še vedno ni popolnoma razširila, saj je še vedno veljala za dragocenost, ker je bila ena redkih surovin, ki je kmetje niso morali pridelati doma. V mnogih krajih po Sloveniji je kava še v 19. stoletju veljala za gosposko pijačo, velik del prebivalca pa si je ni mogel privoščiti še celo v prvi polovici 20. stoletja. Za nižje sloje je bilo obiskovanje kavarn, ponekod celo pitje doma, prevelik finančni zalogaj. K njeni večji uporabi so pripomogli šele bolj ali manj podobni nadomestki kave, tako so lahko tudi manj premožni posnemali bogatejše pri modi pitja kave. Med kavnimi nadomestki so bili pri nas najbolj razširjeni cikorija oziroma pruska kava, Kneippova sladna kava, kmetje pa so si pripravljali tudi domačo žitno kavo iz rži, ječmena, pšenice in koruze. Taki kavni nadomestki so se ponekod ohranili še dolgo v 20. stoletje, kjer so postali, predvsem na podeželju, sestavni del vsakdanjega jedilnika. Pravo kavo so kuhali le za posebne priložnosti, ob različnih praznikih in za lajšanje zdravstvenih težav.

V 2. polovici 20. stoletja je kava na slovenskem postala stalna spremljevalka vsakdanje prehrane in nekakšna obredna pijača, ki jo je takrat pilo dve tretjini Slovencev. Na prehodu med sedemdesetimi in osemdesetimi leti 20. stoletja, pa so bili slovenski kavoljubci na težki preizkušnji. V tedanji Jugoslaviji je zaradi varčevanja z devizami prišlo do hudega pomanjkanja kave.

V Sloveniji je podeželsko prebivalstvo več stoletij že uživalo vrsto zeliščnih pripravkov. Tradicija pripravljanja zeliščnih čajev je na slovenskem stara tisočletja in se je povsem samosvoje razvijala v lastno kulturno podobo. Izraz čaj se je v ljudeh globoko ukoreninil za vse vrste sadnih in zeliščnih napitkov, in le redki, ki so se dvignili nad ljudsko znanje, poznajo čaj kot pravi čaj. Čaj je bil pri nas zelo slabo razširjen, predvsem zaradi gospodarskih stikov z državami, v katerih je dominirala kava. S kulturo pitja čaja so bili seznanjeni samo višji sloji, navada pitja pravega čaja  je bila vezana na mestno kulturno življenje. Čaj je bil na Slovenskem prestižen napitek, statusni simbol, ki je bil revnejšemu kmečkemu prebivalstvu nedostopen. S kulturo pitja čaja so bili seznanjeni samo višji sloji, navada pitja pravega čaja  je bila vezana na mestno kulturno življenje.

KAVA IN ČAJ V MODERNEM SVETU

Danes je kava komercialno pomembnejša od čaja, v mednarodni politiki ima pomen, ki ga lahko primerjamo z osnovnimi surovinami. Razširjenost kave v Združenih državah Amerike in kontinentalni Evropi, je podlaga prekomorske trgovine, ki bi v primeru prekinitve povzročila hude pretrese v državah pridelovalkah in neizogibne posledice drugod.