Kdaj se človek počuti ljubljenega



Imate morda doma hišnega ljubljenčka, ki vas pričaka vsak dan in veselo skače vanj, ko pridete do njega. Podoben občutek bi moral vsak človek občutiti do sočloveka. Torej kje grešimo? Smo ljudje zares živa bitja, ki se ločimo od živali po čustvih? Žival človek vzljubi, jo boža, neguje, jo vodi na sprehod, jo krega in še kaj bi se našlo.  Žival vrača drugačen odnos do človeka: ga liže, skače vanj, ga oblaja predvsem v primeru, če ga ne pozna in podobno. Obe živi bitji imata varovalko, ki se ji reče obramba. Tako človek kot tudi pes imata pregrado, ki se bi ji reklo »Pazi-se, pazi-nanj«. Razlika je v tem, da imajo ljudje vpliv, da sami pazijo nase tako, da se zaščitijo, si pridobijo primeren dom, obleko, obutev, zaposlitev in podobno, razen v primeru, ko so socialno šibki zaradi bolezni, izgube zaposlitve in podobno. Žival tega vpliva žal nima.

V primeru, da gre za domačo žival, prevzame večinsko skrb človek. V primeru, da gre za divjo žival je situacija drugačna. Žival si večinoma sama priskrbi hrano (izjema so krmilnice za divje živali, za katere skrbijo predvsem lovci). Divja in domača žival pa imata skupno lastnost za katero poskrbi življenje v prostoru, v naravi. Dlaka na vseh živalih dobi varovalno barvo. Ta je izrazita v primeru, ko se žival počuti ogrožena in je s tem neopazna ali težko opazna za preostala živa bitja. V primeru, ko žival želi biti opazna pa jo izda vonj. Primer je pes, ki nekaj kilometrov stran zazna psico in se ji ponudi. Človek se pri tem razlikuje od živali, ker želi biti opazen na drugačen način. Skozi zgodovino imamo na razpolago več dodatkov, ki na zunaj lahko polepšajo človeka. Duša in telo pa sta tista, ki potrebujeta hrano. Duša, duhovno. Telo, rastlinsko in živalsko.  

Koliko hrane uspe telo pridobiti je odvisno od posameznika in njegovega interesa. Če logično pomislimo je vsak akumulator potrebno napolniti. Energija je tista, ki nam daj moč. Le močan človek se lahko spopade z različnimi življenjskimi situacijami. Med situacije uvršamo tudi največje čustvo, zvezdo s svojim imenom – »LJUBEZEN«. Ljubezen je popek, ki se razcveti. Ta popek, ki je dišeč je potrebno gojiti v cvet. Ta cvet za razliko od rože ne sme oveneti, mora živeti. Živi pa lahko do konca dni, če ljubezen z nekom »posebnim« deli. Ljubezni si vsak človek na tem planetu želi. Takrat, ko jo človek od sočloveka dobi, je prisotna vsepovsod, nam daje moč, ni važno ali je dan ali noč.

Občutki ljubezni so nebeški, prav tako želje po vsakodnevnem obilju ljubljenja. Ker omamljeni v ljubezni smo, se takrat niti ne zavedamo, da nam je potrebna kot voda in zrak ter svoboda. Če ljubezen ne gojimo, jo lahko izgubimo. Če pa nekaj tako pomembnega izgubimo, se v življenju lahko sami s sabo lovimo. Izgubimo jo zato, ker posamezniku ni za njo. V redu je lahko le tako, da sporazumno se oba – razvežeta. Ker življenje je prekratko je na koncu pomembno pri tem le to, da zares človeku, lep spomin ostanemo.

En komentar

  1. kako malo a kljub temu veliko več, da to spoznaš:)))))

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*