Kdo posreduje neokusne medijske zgodbe, ki so lahko usodne?

Pred kratkim sem v članku z naslovom »Smo zares budni takrat ko ne spimo?« opozarjala, da v medijih zmanjkuje idej za privlačne zgodbe ter, da so za to najboljši dokaz neokusne zgodbe, ki so narejene, da na hitro pritegnejo pozornost javnosti in tako poskrbijo za čim večje število ogledov, komentarjev, všečkov, ki bodo posledično pritegnili oglaševalce. Pisala sem o tem, da javnost tudi s svojim odzivom spodbuja razvoj tovrstnega žanra, ki lahko ima tragične posledice, kar se je pokazalo z aktualnim dogodkom na eni od Srednjih šol v Mariboru.V članku sem izpostavila kot primer socialna omrežja oz. medij kjer cvetijo in se razvijajo te neokusne in površne zgodbe.

Zaskrbljujoče pa je to, da so se te zgodbe že krepko naselile tudi v druge množične medije, kot so televizija, radio, časopisi, ki so se razvijali veliko časa pred pojavom spletnega medija. Na primer  televizijska dnevno informativna oddaja, ki naj bi bila proizvod dela medijskih strokovnjakov, tudi najbolj gledana oddaja na televizijskih programih, sledi trendom  spletne aplikacije, kot je na primer Yutube. Vsebino te spletne strani oblikujejo večinoma  amaterji oz. nepoznavalci  medijev, ki snemajo in objavljajo vsakdanje dogodke ter tako poskušajo pridobiti čim več sledilcev.

medijske_zgodbe_neresnice

medijske zgodbe
medijske zgodbe

Dokaz, da televizija sledi trendom spletnega medija Youtube je aktualen dogodek med ravnateljem in učiteljico, ki je bil obravnavan kot novica v dnevno informativnih oddajah slovenskih komercialnih  televizij. To je nekako tako kot bi dedek z bogatimi življenjskim izkušnjami sledil življenjski filozofiji svojega neizkušenega vnuka.

Pri tem se sprašujem, kakšna je uredniška politika medijskih hiš,na podlagi katerih je omenjen dogodek bil izbran kot medijsko zanimiv, kakšno sporočilo so nam želeli posredovati in katerim ciljnim skupinam  je vsebina bila namenjena… Ali je za medijske ustvarjalce v sodobnem času zares pomembna samo senzacija, ki bo na hitro pritegnila pozornost javnosti ter tako povečala gledanost svojih vsebin?…Ali nam bodo komercialni mediji, ki imajo v ospredju dobiček narekovali trende medijskih vsebin?…

Ob vseh teh vprašanjih razmišljam o poslanstvu najbolj gledane komercialne televizije pri nas, ki ima poleg naloge  zabavati javnost,  še nalogo informirati javnost. Kakšno pravzaprav informacijo smo pridobili z omenjeno novico? Kakšen  odnos do šolskih obveznosti bodo imeli naši otroci po vsem tem cirkusu, ki so ga spremljali v medijih, in kako resno bodo jemali svoje učitelje?  Ali na ta način mediji spodbujajo izobraževanje, ki je nujno če želimo hoditi v korak s časom? Kaj bodo druge države, ki so spremljale to neokusno novico, menile o slovenskih izobraževalnih institucijah? Ali se na  ta način predstavljamo na mednarodnem trgu?

Ali pa ljudje, ki oblikujejo medijske vsebine ne razmišljajo o izobraževanju, ker mogoče  sami niso izobraženi in se niso pripravljeni razvijati.

V slovenskih  medijih očitno delajo ljudje, ki niso izobraženi za delo v medijih oz. dela so se priučili iz prakse vendar  o teoriji vpliva medijev na občinstvo malo vedo. Mediji so pri nas  edina panoga, ki je zaposlovala  kadre vseh stopenj in vrst izobrazb. Na primer v arhitekturi bomo težko srečali slikarja, ki opravlja delo arhitekta, ali pa profesorja slovenščine v bančništvu, električarja v turistični agenciji, … Vse te ljudi pa lahko najdemo v medijski produkciji med novinarji, uredniki, režiserji, producenti…Na primer med novinarji v slovenskem medijskem prostoru bomo srečali gimnazijske maturante, profesorje zgodovine, slovenščine, matematike… večne  študente… Skratka najmanj je ljudi, ki so  izobraženi za ta poklic in poznajo teorijo novinarstva. Novinarji so predvsem atraktivne in zgovorne osebe pri nas. Tudi ustvarjalci programov, kot so uredniki so večinoma ljudje, ki so se dela priučili iz prakse in imajo pomanjkljivo znanje iz stroke kar seveda v današnjih časih ne zadostuje. Se pravi v našem medijskem prostoru imamo en veliki prepad med razvojem medijske tehnologije in pomanjkljivim znanjem kadra, ki upravlja to tehnologijo. Zanimivo bi bilo raziskati koliko odstotkov ljudi, ki delajo v slovenskih medijih je pravzaprav izobraženih za to stroko. Najbrž je tudi to razlog, da se v naših medijih razvijajo zgodbe, ki so že zdavnaj prekoračile meje dobrega okusa in so lahko usodne za nekatere. In kaj lahko v prihodnosti pričakujemo v večernih informativnih oddajah, vedno bolj intimne zgodbe, kot so: Medicinska sestra se popraskala po riti medtem ko je poklicala pacienta…ali…Zdravnica si je popravljala modrček med operacijo pacienta… oz. ….Dogajanja posneta  na javnem stranišču…

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*