Kiwano (Cucumis metuliferus Mey) je kultura, ki izhaja iz tropskih in subtropskih območij južne Afrike, kjer raste kot divja rastlina. Poleg imena kiwano ga ponekod imenujejo bodičasta afriška kumara oziroma dinja ali melano. Ta vrtnina je po obliki rasti podobna kumaram in sodi v isti rod, sočna sredica ploda pa se uporablja sveža. V začetku osemdesetih so raslino začeli gnojiti v Avstraliji, kjer se je hitro prilagodila tamkajšnjim podnebnim razmeram.
Kiwano je enoletna rastlina, ki zraste do tri metre v višino. Cvetovi so rumene barve, listi veliki in podobnim listom kumar. Med rastjo nastavlja veliko stranskih poganjkov in vitic.
Zreli plodovi so svetlo rumeni do oranžni, podolgovati, dolžine 12cm in širine 6 do 8cm. Na plodu so malo številne izbokline. oblikovane v trne. Pri rastlini uživamo sredico ploda – mezokarp, ki je intenzivne zelene barve s številnimi užitnimi semeni. Prvi gojitelji te rastlinske vrste so rastlino parav zaradi notranjosti ploda, ki spominja na kivi, poimenovali kiwano.
Užitna sredica ploda ima aromatičen in osvežilen okuh, ki bi ga lahko uvrstili v mešanico okusov aktinidije, banane, limone in dinje. Večinoma se uporabčja kot dodatek drugemu sadju v osvežilnih napitkih ali k jogortu, sadnim tortam in kremam ter sladoledu.
Plod vsebuje veliko vode (94%), v 100g sveže snovi ima 0,97g beljakovin, 0,02g maščob, 1,83g fruktoze, 1,01gglukoze in 1,22g saharoze. Zelo je bogat z mineralnimi in balastnimi snovmi ter ima dobro odvajalno sposobnost. Zaradi manjše hranilne vrednosti je primeren tudi za dietno prehrano. Za uspešno gnojenje kiwana potrebujemo tla, bogata z organsko snovjo, globoka struktura in s pH 6,0.
Za zgodnjejšo pridelavo gnojimo in sadimo sadike kiwana. Sejemo aprila v rastlinjakih, na stalno mesto jih presejamo konec maja in v začetku junija.
Kiwano potrebuje za uspešno rast cvetenje in dozorevanje plodov visoke temperature in nižjo zračno vlago. Optimallna temperratura je od 26 do 30°C, minimalna 15°C, maksimalna 35°C. Za boljšo rast je priporočljico gojenje v ogrevanih rastlinjakih pomladi in neogreavnih plastinjakih poleti ter namakanje, saj ena rastlina kiwana potrebuje tudi do 8 litrov vode na dan. Priporočljivo je, da posevek gojimo na črni foliji – s tem ohranjamo talno vlago, višja je temperatura v tleh, posevek je manj zapljeveljen in ohrani se struktura tal. V rastni sezoni rastline večkrat dognojujemo z mineralnimi gnojili, zlasti z dušikovimi. Rastline lahko ljubiteljski vrtnar goji brez opore, vendar je boljše in lažje, če jih goji ob opori (merža) visoka 25m – zaradi boljše osvetlitve in zračnosti, obenem pa sta oskrba in spravilo lažja.
Dozorevanje plodov pospešimo s sprotnim vršičkanjem stranskih poganjkov za drugim listom na poganjku, ker kiwano razvije ženske cvetove na stranskih poganjkih. Na enem poganjku pustimo 1 do 2 ploda.
Rastlina je odporna proti večini škodljivcev in bolezni, zlasti če listi niso izpostavljeni dolgotrajni vlagi.
Kiwano obiramo postopoma, v fiziološki zrelosti (ko plodovi spremenijo barvo iz zelene v rumeno ali oranžno). Plodove skladiščimo tako, da se ne dotikajo, ker bi se lahko s trni med seboj poškodovali. Zanimivo je, da se lahko plodovi skladiščijo kar na sobni temperaturi in se tako ohranijo tudi do šest mesece.
Zanimivost
Kiwano spada med sadje. Podobno lastnost ima kot kumara. Za razliko od kumare je Kiwano bolj sladka, je rumeno oranžne barve. Lahko jo jemo samo ali umešamo v omako ali pa si preprosto naredimo iz njega sok.
Recept – sok iz Kiwana
- 4 Kiwana
- 1 limona ali 2 limete
- sladkor po želji, lahko tudi stevia
- 3 – 4 žlice mineralne ali navadne vode
Kiwano prerežite in z žlico postrgajte meso. Damo v mešalnik, dodamo sladkor, limonin sok in mineralno vodo. Zmešamo in damo za nekaj časa v hladilnik. Po želji lahko preden se posladkamo dodamo led.
Ko miksamo v mešalniku se lahko naredi pena. Peno lahko odstranite ali pa jo pojeste.
Preberite si še:
