Naravni biseri Slovenije: Kokrsko sedlo



Iz Kamnika se pripeljemo do Doma v Kamniški Bistrici, po makadamu pa lahko nadaljujemo mimo Žagane peči do spodnje postaje tovorne žičnice, ki vodi na Kokrsko sedlo. Od konca doline pa se začenja strmo visokogorje. Obisk nam popestrijo zanimivosti, ki so jih tu pred davnimi časi pustili ledeniki. Gotovo je to delo več ledenih dob, zlasti pa zadnje poledenitve pred osem do deset tisoč leti, ko so si vode z južnega pobočja Grintovcev urezale novo strugo proti Savi.

Cojzova koča na Kokrskem sedlu - foto: Barbara Debeljak
Cojzova koča na Kokrskem sedlu – foto: Barbara Debeljak

Od spodnje postaje žičnice Kokrskega sedla (v Koncu) sledimo markacijam levo v gozd. Steza se sprva vije v gozdni senci, po dobri uri hoje pa se znajdemo na odprtem svetu v vpadnici Kokrskega sedla. Zadnjo strmino premagamo po gruščnatem svetu. Na sedlo stopimo na njegovem desnem, severnem robu in šele tu zagledamo kočo, do katere je le še nekaj korakov.

Pot na Kokrsko sedlo - foto: Barbara Debeljak
Pot na Kokrsko sedlo – foto: Barbara Debeljak

Nekoč je dolino na južni strani vznožja Kokrskega sedla prekrival debel led. Značilna, črki U podobna dolina, ki so jo obrusili ledeniki, kaže, da je led segal do sotočja Bistrice s Korošico. Velike skale, ki jih je na svoji poti prenašal ledenik, so v bistvu odlomi navpičnih gorskih sten, ki so v hladnem obdobju močno preperevale. Ko se je ledenik stalil, so se te skale, balvani, spustili na pobočja in v dno doline. Balvani so značilnost vseh ledeniških dolin, pod Kokrskim sedlom pa so prav pogosto posejani. Pokrajina valovi v senčinah in prisojah, kjer so se v davnini velikanske skale odvalile od skalnatih planin v dolino ter se postopoma zarasle z gozdovi in posameznimi travniki.

Pot na Kokrsko sedlo - foto: Barbara Debeljak
Pot na Kokrsko sedlo – foto: Barbara Debeljak

Vzpon na Kokrsko sedlo je primeren v kopnem od junija do oktobra. Pot je precej strma a tehničnih težav na poti ni. Paziti moramo le na padce na skotju. Kokrsko sedlo je eden tistih, ki nas optično prevara: vrh je videti sicer blizu, na koncu pa bomo hodili dlje, kakor izgleda na prvi pogled.

Pot na Kokrsko sedlo - foto: Barbara Debeljak
Pot na Kokrsko sedlo – foto: Barbara Debeljak

 

Pot na Kokrsko sedlo - foto: Barbara Debeljak
Pot na Kokrsko sedlo – foto: Barbara Debeljak

Ob vzpenjanju se na vsakem koraku srečujemo s pogostim in značilnim alpskim rastlinjem. Visokogorsko rastlinje na meliščih in v skalnih razpokah je izjemno. Razmere, primerne za rast, trajajo le nekaj mesecev. V tem kratkem času morajo rastline pognati, cveteti, ploditi in se pripraviti za preživetje dolge zime. Že pred stoletji so naravoslovci občudovali in spoznavali botanično bogastvo Kokrskega sedla.

Pot na Kokrsko sedlo - foto: Barbara Debeljak
Ob poti na Kokrsko sedlo – foto: Barbara Debeljak

Na Kokrskem sedlu, na prevalu med dolinama Kamniške Bistrice in Kokre je postavljena Cojzova koča. Koča stoji na nadmorski višini 1793 metrov, obdana z vrhovi in stenami, žlebovi in gredinami osrednjih velikanov.  Planinsko postojanko na jugu omejuje ostrenje Kalške gore, proti severu pa pobočja Grintovca in Jezerske Kočne.

Kokrsko sedlo
Cojzova koča na Kokrskem sedlu – foto: Barbara Debeljak

Iz Kokrskega sedla pa lahko nadaljujem turo na katerega izmed okoliških vrhov: Grintovec (2558 mnm), Kočna (2540 mnm), Skuta (2532 mnm) ali Kalška gora (2047 mnm). Najvišja gora Kamiških in Savinjskih Alp je Grintovec. Najlažja pot na vrh je speljana s Kokrskega sedla prek južnega pobočja, imenovanega Streha. Dobro je vidna tudi daleč iz doline kot zgornji del Grintovčeve vršne piramide. Vzpon preko Kokrskega sedla iz doline Kamniške Bistrice je precej naporen, saj je potrebno premagati skoraj 2000 metrov višinske razlike, kar je največ v pogorju in skorajda v celotni Sloveniji. Le v Zgornjem Posočju se moramo ponekod dvigniti še več. A loti se ga lahko vsak, ki zmore dolgo hojo.

Pot na Kokrsko sedlo - foto: Barbara Debeljak
Kokrsko sedlo – foto: Barbara Debeljak

Vrhovi, ki obdajajo Kokrsko sedlo so zgrajeni predvsem iz triasnega apnenca. Mogočne gore padajo s svojimi pobočji v dolino v obliki razjedenih ostrenj in melišč, po katerih so si planinci utrli vijugave poti. Od dve do tri ure hoda je iz doline do Kokrskega sedla, po dve do štiri ure pa se planinske steze vijejo še naprej na vrhove, kar je ravno prava mera za povprečno utrjene gornike.

Pot na Kokrsko sedlo - foto: Barbara Debeljak
Pot na Kokrsko sedlo – foto: Barbara Debeljak

Danes vse prepogosto pozabljamo, da živimo na enem najlepših kotičkov na našem planetu, ki je poln naravnih biserov. Kokrsko sedlo je zagotovo eden izmed njih. Še več naravnih biserov Slovenije pa si lahko ogledate na povezavi:  NARAVNI BISERI SLOVENIJE

 

Komentiraj prispevek

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*