Čemu je podobna letošnja zima? Vsekakor ne klasični koledarski zimi, takšni iz filmov in pripovedovanja, takšni kakršne smo morda doživljali kot otroci. Pravzaprav je belega Božiča in rednih, zelo nizkih temperatur, zadnja leta bolj malo na spregled.
Da se Zemlja segreva, in z njo ostali planeti v našem vesolju, čivkajo ptički že z vsakega drevesa, tudi posledice čutimo že nekaj let. A dane so nam bile v bolj ali manj manjših dozah, postopoma, tako da spremembe niso bile preveč intenzivne in smo se lahko navadili na njih. Kot pregovorno žabo v vrelem kotlu nas je kuhalo počasi. Privadili smo se. In predvsem nismo vzeli prav resno sprememb, ki se dogajajo v našem vesolju, na naši Zemlji. Saj se v resnici ne tičejo nas osebno, neposredno. Katastrofe, manjših ali večjih razsežnosti, videvamo po televiziji in slišimo po radijskih sprejemnikih; to so tiste poplave in hurikani na drugih koncih sveta, na področjih z eksotičnimi imeni. Deželica pod Alpami spada drugam, na drug planet morda.
Eno noč in en dolg dan je bil moj dom brez elektrike, torej brez ogrevanja in tople vode. Televizije nisem prav nič pogrešala, prav tako ne računalnika ter ostalih sodobnih naprav brez katerih nam živeti ni. Morda je na to vplivalo moje čustveno stanje v letu 2014, ki je sovpadalo z “zimo”, ki jo imamo letos, prav nič podobno zimi. Namenoma sem se oddaljila od sodobnih naprav in se posvetila resničnemu svetu “tam zunaj” oziroma znotraj, v duhovni resnici je oboje enako.
Namesto snega smo imeli v Sloveniji zadnje mesece ogromno dežja in nenavadno visoke temperature. Dež v zunanjem svetu simbolično odraža solze in z njimi čiščenje, ki se odvija v Slovencih, telesno, mentalno in duševno, na zavedni ali nezavedni ravni. Sprostil se je jez, ali pa vsaj močno okrušil, in voda je našla svojo pot. Voda, kapljajoča ali deroča, vedno potuje, nobena ovira je ne ustavi. Je utelešenje enegije, v stalnem gibanju, vedno obstoječa, neuničljiva.
Gospodarska kriza, finančna, okoljska, socialna, recite ji kakorkoli ustreza vašemu pogledu na svet, nas gloda že nekaj let; vztrajno kruši zidove okoli srca, okoli uma in ustvarja strah. Nekako ne deluje da bi šlo kaj na bolje. Pravzaprav je ledena doba, ki je zadela del in pretresla preostali del države, konkretna katastrofa. Ena tistih velikih, o katerih se redno govori na večernih poročilih. Tokrat na naši zemlji.
Sama, tako navajena na udobje, nisem dolgo zdržala v hladnem stanovanju. Toplo kosilo pri mami in delujoči radiatorji v dnevni sobi, so bili tisti trenutek luksuz, ki sem si ga lahko sposodila pri bližnjih, mnogi pač ne. In ko sem se zvečer peljala nazaj v popolno črnino naselja me je stiskalo pri srcu. Sledilo je bentenje partnerja, da to nikamor ne pelje, država bi ja nemudoma morala poskrbeti za takšne malenkosti, da ima zjutraj sestanek v službi in menda ne more priti neurejen, pa še dnevnik bo zamudil.
Ko sem prižigala svečke po stanovanju in pakirala najnujnejše stvari za nočitev pri tašči, kjer bo topline na pretek, sem čutila mir. Še ena lekcija, še eno darilo matere narave, če si dovolim tako pogledati na nastalo situacijo. Še eno opozorilo kako odrezani smo od tistega dela sveta s katerim moramo znati sodelovati, če želimo biti srečni in varni.
Tišina in pogovor z najbližjim brez brnenja in sevanja tolikih električnih naprav, popolna pozornost in predanost sedanjemu trenutku in tu pa tam priložnost za nekaj humorja, ko sva hodila po stanovanju kot po hiši strahov, sta v meni prebudila občutek ljubezni. Ponovno prebudila zavedanje, da živimo v času velike spremembe.
Predaleč smo šli. Zaklenili smo srca in omejili ume, izgubili nadzor nad krmilom, prekoračili hitrost. Posledice se kažejo v zunanjem svetu, ki je vedno odraz naše notranjosti. Ni potrebe s prstom kazati na drugega, svet soustvarjamo in ne moremo bivati na katastrofalnem območju, če sami nismo del katastrofe.
Tema, resnična ali simbolična, je tu da nas ustavi; razstavi in ponovno sestavi. Lahko gledamo nanjo s strahom in jezo, lahko pa se ji predamo in dovolimo, da opravi svoje delo.
Slišala sem zgodbe o mrazu, paniki in bolečini, tudi smrt je prišla. A istočasno so ljudje po dolgem času sedeli ob svečah in igrali družabne igre, se držali za roke in ponovno našli svojo ustvarjalnost v preživetju ob nenadni spremembi, ob pomanjkanju dobrine, ki nam je tako samoumevna.
Ljudje so se povezali in odkrili moč v slogi, kako zelo lahko vplivajo na svoja življenja in okolico, kako zelo močni pravzaprav smo. Daleč od listja, ki brez cilja teče z razburkano reko, sami krojimo svojo pot, svoj vsakdan in posledice naših dejanj so takoj vidne v zunanjem svetu.
Ob tišini, ki je bila neizbežna, se je marsikdo umiril in poglobil svoje misli. Morda filozofsko, o stanju planeta in sprememb vseh vrst, ki ga doletavajo, morda preprosto človeško z zavedanjem vseh blagoslovov in ljubezni, ki jo je deležen vsakodnevno.
Voda očiščuje. Nežno in valujoče, kadar je nežno mogoče in deroče, silovito, ko druge poti ni. Rezultat je enak. Posledica pozitivna in obstaja, če si jo dovolimo videti ali ne.
Za vsako temo pride jutro, sonce bo stopilo led, zemlja popila vodo. Ne bomo utonili, le bolje se bomo naučili plavati.
