Volilna pravica, vodilni položaji v raznih institucijah, nastopanje na športnih dogodkih ali morda samo sprehod po ulici… Vse to se nam zdi normalno in logično, da počnejo ženske v »razvitem« svetu v sedanjosti. Pa je bilo vedno tako?
Pravzaprav so v državah tretjega sveta ženske še danes manj vredne, nespoštovane, ponekod zatirane. In seveda tudi v tako imenovanem »razvitem svetu« ženske še vedno trpijo, so trpinčene, pretepane, manjvredne. Zato je še kako pomembno, da imamo mednarodni dan žena, ki vsako leto vsaj enkrat opozarja na tovrstne težave.
Clara Zetkin, nemška feministka, je tista, ki se največkrat pojavlja kot začetnica in pobudnica, da se uveljavi mednarodni dan žena, saj je že konec 19.stoletja začela boj za enakopravnost žensk. Njen in s tem boj vseh ostalih feministk, je bil nagrajen leta 1917, ko se je 8.marec dejansko uveljavil, kot mednarodni dan žena. Da je prišlo do tega, pa je seveda bilo potrebno veliko poguma in trme. Predvsem mi, moški, pa v sedanjosti vemo, da imajo slednjega sodobne ženske več kot dovolj.
In zakaj prav 8.marec? Ta datum je skozi zgodovino veljal za nekaj mejnikov, ob katerem so se ženske upirale in iskale svojo pravico in predvsem enakopravnost. Že v drugi polovici 19. stoletja, na osmega marca, so v New Yorku delavke organizirale protest, zaradi nečloveških pogojev v tekstilnih tovarnah in majhnih plač. Bile so zatrte s strani policije. Osmega marca, leta 1908, pa se je na ulicah New Yorka zbralo okoli 15 tisoč žensk in zahtevalo krajši delovnik, boljšo plačo in volilno pravico. Le dve leti kasneje je prav Zetkinova dala pobudo, da dobijo ženske svoj dan kot praznik in predlog je bil sprejet, vendar datum ni bil točno določen. Leta 1911 pa so mednarodni dan žena prvič praznovali na 19. marec, ko se je v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem na shodih zbralo več kot milijon žensk in tudi moških, ki so zahtevali pravice za ženske in odpravo diskriminacije. Le teden dni kasneje pa se je v New Yorku zgodil požar, v katerem je življenje izgubilo 140 delavk. Ta dogodek je zelo vplival na spremembo zakonodaje v ZDA, ki je bila prijaznejša ženskam. Tudi v Rusiji se je na 8. marca (po gregorijanskem koledarju), oziroma na 23. februarja po julijanskem koledarju, ki je takrat še veljal v Rusiji, dogajal ženski protest. Bil je posledica v vojni umrlih vojakov, ženske pa so bile tudi tokrat vztrajne in dosegle odstop carja in volilno pravico za ženske. Ženske po celem svetu so bile aktivne v iskanju svoje pravice, prav zato pa se imenuje mednarodni dan žena.
Tudi Slovenke so bile aktivne. Na koncu 19.stoletja z ženskim časopisom in ženskim društvom. Najbolj pa se je enakopravnost poznala po koncu 2. svetovne vojne, ko je bila uzakonjena volilna pravica. Svobodno odločanje žensk o rojstvu otrok, zapisano v ustavi, pa je bila le »pika na i« v tistem obdobju.
Ženske so do današnjega obdobja bile boj za svoje pravice postopoma in ne z velikimi akcijami, temveč s trudom, delom, dokazovanjem, predvsem pa z izobraževanjem. V zdajšnjem času je izmed vseh diplomantov na fakultetah več kot 60 % žensk. Tudi rojstvo prvega otroka doživljajo ženske vedno kasneje. Deloma zaradi izobraževanja, deloma pa tudi zaradi kariere. Nekoč izrazito moški poklici, so ženskam vedno bližje. Tudi na vodstvenih položajih je vedno več izredno sposobnih žensk. Se pa dogaja, da feministke ravno mednarodni dan žena izkoriščajo za to, da izpostavljajo še vedno neenak odstotek žensk na vodilnih položajih. Občasno se zdi, da se umetno skrbi za dovoljšnje število žensk v kakšni skupini, pri čemer se ne poudarja usposobljenost kadra, ampak spol, da se utiša kritične feministke. Prav gotovo so situacije, ko bi lahko govorili enako v obratni smeri, ko je kakšna sposobna ženska prikrajšana visokega položaja prav zaradi spola.
Mednarodni dan žena, torej 8. marec, je dan, ki ga praznujemo tako, da svojim boljšim polovicam, mamam, sodelavkam, sosedam, prijateljicam moški podarimo kakšno rožico, jih razbremenimo kakšnega dela in podobno. Je pa v slovenskem jeziku sam naziv tega dneva morda malo zgrešen, saj ne gre za praznik žena (žena je seveda poročena ženska), pač pa je to praznik žensk nasploh. Od najmlajših do najstarejših. Od deklic do starih mam. Bistvo praznika je predvsem poudariti enakost žensk in moških, imeti enako možnost izbire, imeti svobodne odločitve. Zato mora imeti prvošolka enako obravnavo kot prvošolec. Dekle po zaključeni šoli mora imeti enake možnosti za službo, kot fant. Ženska mora imeti enake možnosti napredovanja, kot moški. In nenazadnje upokojenka mora imeti enako možnost za dostojno pokojnino, kot upokojenec. Spol ne sme biti merilo, ne sme dati prednosti. Niti moškemu niti ženski.
Mednarodni dan žena prav tako ne sme dajati vtisa komunističnega ali rdeče obarvanega praznika, ker ni povezan samo s pravicami delovnih žensk ali žensk določenega političnega okolja. Že v osnovi se ni začel tako, čeprav je iskra vzplamtela v socialističnih državah. To je dan, ki mora dati poudarek na vse vrste pravic, opozarjati na področja, kjer so ženske in moški še zmeraj neenaki!
Mednarodni dan žena, torej žensk, je veliko več kot le dan žena, ki je bil pod socialistično oblastjo, vezan le na žensko enakopravnost, ženske kot delavke. Je pa res, da je pogoj za neodvisnost kogarkoli, ne samo ženske, prav ekonomska neodvisnost. Kar pravzaprav povzroča, da se vrtimo v krogu.
Mednarodni dan žena, je praznik žensk, je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti in tudi pomembnih dosežkov žensk. Prav je, da se spomnimo na ta dan svojih bližnjih s kakšno rožico. Predvsem smo moški tisti, ki se moramo na mednarodni dan žena izkazati s kakšno pozornostjo.
Vendarle pa ne smemo pozabiti, da tistemu, ki ga imamo radi, ne izkazujemo pozornosti le ob praznikih.
