Na začetku je bila beseda. Iz nje je vzklil cvet brez vonja. Iz cveta je izteklo morje in iz morja so prihajali mornarji. Nihče se ni rešil svojih dolžnosti.
Čas mineva. Vsaka minuta je težja, vsak utrip srca je bolj boleč. Misli se prepletajo in spletajo pajčevino v kotih življenja. Koti so vedno temnejši in prepleteni. Lovimo se vanje, kot muhe v pajčevino. In življenje nas požira, da postajamo samo praznina in ničesar več.
Vojna 1
V podoživljanju neverjetnih trenutkov vedno najdeš nekakšno zadovoljstvo v spročenosti, ki vedno nastaja med odmori. Strah pred neznanim je vedno zakrit z marsikdaj brezupnim poiskusom bega v nedoločenost, ki jo drugi povzročajo s svojo enkratno zbeganostjo in zlaganostjo. In vendar nekje na obzorju še vedno nastaja svetloba – nekega aprilskega dne – in njeno na pol izgovorjeno sodbo še vedno odnašajo ptice v davno pozabljene kraje, kjer resničnost še ni oskrunila podoživljanja.
In vendar občutek, da naprej ni poti, še vedno prevladuje v praznini okoli tebe.
Odšel sem.
Pot nazaj bo dolga in brez pomena, saj mi nihče ne bo mogel več verjeti, kakor ne moreš verjeti v praznino. In drugih poti ne bo, kajti vdal sem se v vseenost, ker še vedno mislim, da imam rad ljudi. Iz takih laži pa vedno vzklije in vzcveti cvet brez vonja.
Odšel sem.
Kakor vedno, za menoj ni ostala beseda, ki bi nekaj pomenila še komu drugemu, ne le meni v tisti lagodni otopelosti, ki jo porajajo take poti, ki jih prehajam sedaj.
Odšel sem.
Odhajam še vedno, neznano kam.
Vojna 2
Vsak korak je malo drugačen, drugače zveni in odzveni nekam drugam. In vera v najdenje nečesa, kar iščeš, kopni, spreminja se v pot, ki počasi odteka po kanalih telesa v smrad obstoja.
Vsak korak ima drugo smer, drug odtenek vonja od prejšnjega in njegova sled se drugače vpija v tla, v kamenje, v strohnelost poti, ki jo prehajaš. In v prah, ki potem prekrije vse sledi, ki ostajajo za tabo. In vse spomine na nekaj doživetega, odživetega, nepovrnljivega, da te spomin prekrije in preoblikuje v spako, nore sanje, ki morijo vsa spoznanja in čutiš, da je za tabo ostala le praznina. Nič, votlo doneč nič. In pred tabo je prav tako nič. Prav tako doneč in prav tako prazen. Nič. Ničev nič. Izničen nič. Nič v niču. V niču nič. Ničevo korakanje naprej in nazaj. Zakaj potem sploh korakamo, da nam ***** vise do tal. Vsak korak ima drugačen odboj, odziv tal in vsak korak je nedišeč cvet obstoja, ki nam ne vrača več istobitnosti, istodobnosti, svobode, ki nam pomeni preveč, da bi sploh še lahko verjeli vanjo. Svoboda, ki mine z dnem, ko se odpraviš na pot in ujemeš zadnji vlak na dolgo slovo od vsega, kar te utesnije in tolaži. In veš, da je lepoti nekje konec, čeprav daleč, daleč nekje in konec boš našel le, če ga boš iskal. Našel ga boš med omrzlinami, med drevjem in travo, nekje na dnu morja, nekje med podobami znancev v oblakih. Nekje ga boš vsekakor našel, pa čeprav v zemlji, pet pedi globoko.
In vsako jutro bo podobno prejšnjemu, vsak večer enak, le v tebi počasi propada vse, kar ti je nekoč nekaj pomenilo.
Se nadaljuje…
