Niso pa razvajeni. Mati sem prvič postala pri štiriindvajsetih letih, kar je bilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja že zelo pozno. Znanka je rodila tisto leto že svojega tretjega otroka. Enako stara kot jaz. In večina mamic je bila takrat že drugič ali tretjič v porodnišnici. Tudi v materinsko knjižico so mi zapisali »Starejša prvorodka«. Pa ne, da bi se kaj pretirano obremenjevala s tem. Otroka sem imela pač takrat, ko sem začutila, da sem pripravljena nanj.
Partnerja sem spoznala povsem naključno. Neke nedelje sem se odpravila na obisk k sestrični. Ker je bilo bolj malo avtobusov do nje, sem preprosto odšla na »avtoštop«. Sredi Ljubljane mi je ustavil gospod v rdeči Stoenki. Povedala sem mu, kam sem namenjena. Tudi on je imel podobno pot. Šel je po sodelavčevo ženo v Kraljevico. Tako sva po poti klepetala. Odložil me je pri sestrični in nadaljeval svojo pot. Čez nekaj dni me je poiskal v službi in tako se je začela najina zveza.
Kasneje mi je priznal, da mu je bilo takrat samo dolgčas in se je vozil po Ljubljani. Ker sem mu bila takoj všeč, je pač hitro našel izgovor, da me je lahko peljal. Sedem mesecev pozneje sva zvezo okronala s poroko. Skromno, ampak lepo. Leto dni kasneje naju je poklicala mati narava po starševstvu in kmalu sem zanosila. Po dveh letih in pol zveze sva dobila princesko. Moja materinska zrelost mi je pomagala pri vzgoji. Kajti bila sva daleč od svojih staršev. Otroka sem vzgajala čisto po občutku. Malo sem že kopirala od prijateljic in prebranih knjig. Večinoma pa sem se zanašala na svoj občutek. Mož mi je pri tem zelo pomagal. Dojenje je bilo zame pravljica. Kaj lepšega, kot ljubeče priviti otroka k sebi. Zelo rada sem jo crkljala. Razvajala nikoli. Ko se je razvijala v mlado damico, sem ji vedno postavljala meje. Imela sva vzročno posledično vzgojo. Torej, če ni ubogala, je morala sama nositi posledice. To je zelo hitro dojela. Dajala sva ji ogromno ljubezni. To jo je zelo krepilo. Nikoli ni bila bolna. V vrtec je šla z enajstimi meseci, pa nisem bila niti ure v bolniški zaradi nje. Bila je zelo priden otrok. Vsi so jo imeli radi. Učila sva jo z lastnim vzgledom. Pri desetih letih je postala sestrica. Trudila sem se, da je nisem preveč obremenjevala z bratcem in je nisem zanemarjala zaradi njega. Seveda mi je z veseljem pomagala.
Sin je bil povsem druga zgodba. Bil je patološko navezan name. Ko me ni bilo v bližini, je bilo hudo. Tudi njega sem pridno dojila več kot pol leta in crkljala v naročju. Kako mi je bilo hudo, ko sem morala prekiniti z dojenjem. Je pač zmanjkalo. Mlekarne so šle v stečaj. Velikokrat sem imela oba v naročju. Enega na enem kolenu, drugega na drugem. Tudi pri sinu sem poskušala z podobno vzgojo, kar pa mi ni več ravno uspevalo. Mož je že malo starejši in ni imel več živcev, hči je bila že večja in se je tudi ona že vtikala v vzgojo, tudi sama sem bila že malo starejša. Pa še finančna kriza nas je pestila. Vendar sem premogla še dovolj ljubečih objemov in poljubov, da se je tudi on krepil, kljub razvojnemu primanjkljaju (kar smo ugotovili nekaj let pozneje). Tudi on ni nikoli posebej oboleval. In tako vse do danes. Hči je imela manjši padec odpornosti v srednji šoli, ko je šla še skozi fazo najstniškega žuriranja. Sin pa v prvem razredu, ko nismo vedeli kaj je narobe z njim in smo preveč pritisnili nanj. Trpel je namreč za delno disleksijo in to poudarjal z nemirnostjo in pomanjkanjem zbranosti. Ugotovila sem, da ga moram neprestano zamotiti s čim zanimivim, da je dal mir. V tisti šoli tega tako niso znali. Bil je samo nemogoč otrok in jaz mama, ki sem ga razvadila. Tudi mama mi je večkrat očitala, češ, da imam razvajene otroke. Niso razvajeni, le scrkljani. Sestra svojih ni nikoli crkljala in so ji bili ves čas bolni. Kljub vsem materialnim dobrinam.
Danes so moji otroci veliki. Ponosna sem na njih. In ja, še vedno me objemajo, poljubljajo in se crkljajo z mano. Hči je že nekaj let v partnerski zvezi in živi pri partnerju. Ko pa smo skupaj, se mi še vedno vrže v objem in me celo poljubčka. Pa ni važno kje ali kdo je okoli nas. Sin živi še z nama, pa se še vedno znajde v najini postelji in se objema z obema. In še vedno sta zdrava in lepa. Da o karakterju sploh ne govorim. Ponosna sem na svoja scrkljana otroka.
